Na desničarskem spletnem portalu sem prebral šokantno novico, da so gumasti bonbončki nezaželeni, ker vsebujejo želatino živalskega izvora, živali pa da niso bile halal zaklane.
Ah, ja. Čeprav bi Haribojeve Goldbären in podobne izdelke drugih proizvajalcev lahko zavračali tudi vegani, so se »naši« tendenciozno spravili samo na mohamedance. Ti da postajajo vedno bolj predrzni. Tudi v osnovnih šolah namreč lahko pripadniki islama za svoje otroke zahtevajo prehrano brez svinjine.
Problem pa je kao v tem, da muslimanom ni treba obrazložiti te izbire, medtem ko morajo starši otrok z alergijami ali boleznimi, ki zahtevajo dieto, šoli predložiti »vsa mogoča« zdravniška potrdila.

Mesojedci smo v večini

Današnja družba nima najhujših problemov z mohamedanci. Najhujši problemi so z zaskrbljenimi, zgroženimi, glasnimi in temu primerno pametnimi ljudmi, katerih irelevantna mnenja so vroča roba na informacijsem trgu.
Problemi, ki jih ljudje imajo ali si jih delajo, so pogosto povezani s hrano in živalmi. Zanimivo pa je, da imajo najhujše probleme tisti, ki jih sploh nimajo.
Tako je recimo Milena Miklavčič te dni na portalu Domovina.je (ali pa tudi.ne) napisala tirado proti veganom. Primer se zdi tipičen. Gospa, ki nima problemov z uživanjem mesa — kot tudi jaz ne, da ne bo pomote —, predstavlja veganski antikarnivorski aktivizem kot problem.
Mesojedci (oz. vsejedci) smo v večini. Še naprej bodo za nas klali živali in še naprej bomo meso uživali. Ker nam tako paše. Brez etičnih pomislekov. Ali vsaj brez tako močnih, ki bi nas pripravili do spreobrnitve v vegetarijanstvo, veganstvo, antispecizem ali kak drug lari-fari. Kaj šele, da bi začeli vlamljati v živalske farme in osvobajati živali ali demonstrirati pred mesnicami in supermarketi.
Pregovorna »slastna pečenka«, o kateri govori Miklavčičeva, mi zaradi veganov prav nič manj ne tekne. Ne pustim se motiti. (Še pes ima rad mir pri jedi.)
Moram pa opozoriti, da mi zaradi veganov ne tekne tudi prav nič bolj.

Patriarhalna distribucija hrane

Ne morem polemizirati z Mileno Miklavčič glede materialnih razmer in vzgojnih principov v družini, v kateri je zrasla. A njen tekst v marsičem pojasnjuje današnji odnos ljudi do hrane in vzgoje, nad katerim se tako zgraža.
Takole piše: »Atu, ker je delal v službi in [pomagal] pri gradnji hiše, je pripadal največji kos [mesa], precej manjši [kos] mami, s sestro sva ga dobili zgolj toliko, da sva v ustih občutili njegov okus.«
Tudi prav. Tako so pač živeli. Ampak moj Bog! Menda ne misli, da bi takšna patriarhalna delitev hrane — ali delitev po starosti, velikosti ali teži ali kaj — morala biti še dandanes komurkoli zgled?! Bi morali otrokom ukiniti privilegij posladka? Da jih ne bi preveč razvajali? Da bi jim vcepili kaj? Zamero do staršev, ki jim ne privoščijo toliko kot sebi? Občutek pravičnosti? Občutek za meritornost? Da bodo štekali socialni slogan: »Kdor manj dela, naj manj jé!«?
Zanimivo, kajneda, kako so nekatere ljudske modrosti brez težav z vso svojo veljavnostjo prestopile iz socializma v kapitalizem, medtem ko nekatere druge niso mogle niti približno.

Kaj pa če nismo lačni?

Milena Miklavčič še piše, da ji grejo »lasje pokonci, ko [sliši] mamice in babice: ›Ljubček, ali boš jedel to, boš ono?‹ Kdor je lačen, bo pojedel vse, kar dobi na krožnik!«
Čeprav je deset let starejša od mene, kolegici kolumnistki ne verjamem, da je meso kadarkoli v zgodovini socializma stalo »célo premoženje«. Če ravno ne rabite pljučne pečenke (za ducat zidarjev ali koliko kot Milenina mama), meso niti danes ne stane »célo premoženje«.
In ker ne stane toliko — pa ne samo meso (in z dolžnim nespoštovanjem do veletrgovcev tudi druga hrana ne) —, velikanska večina ljudi ali kaj šele otrok hvala bogu danes pač ni lačnih. Zato Mileni Miklavčič zamerim. Zamerim, da širi ideologijo hrane kot ekskluzivnega vnašanja snovi za preživetje pomembnih snovi v telo.
V tem smislu niti ni bistvene razlike med gospo Mileno in vegani in mohamedanci. Vsak po svoje, ne? Jaz in ona in našteti. Ker ne jemo samo zato, da bi preživeli, ampak tudi zato, ker je fajn jesti. Karkoli že. Zato pa tudi imamo pravico do izbirčnosti.
Pa dober tek.