Zadnja leta sem veliko pisal o moški psihopatiji. Nazadnje me je sprovociral Sebastian (ex-Colarič) Abramov in napisal še tekst Psihopati?! Vse več jih bo! No, tudi Andrej Šiško me ni pustil ravnodušnega.
Po ne vem kakšnem naključju se je v dotičnem tekstu o psihopatih znašla fotka klovna Jokerja — ne sicer Joaquina Phoenixa, ki ga igra v najnovejšem filmu, temveč prejšnjega Jokerja, pokojnega Heatha Ledgerja …
Joker, ki je na beneškem filmskem festivalu doživel 8-minutne ovacije je … — preprosto dober film. Ker sem zahteven gledalec — in ker se spoznam na človekovo duševnost —, ne bom rekel, da je ravno fantastičen, je pa vsekakor dober. Psihoanalitični diskurz je sicer bolj zahteven kot laičen pogled ali pogled klasičnega filmskega kritika à la Marcel Štefančič.

Tudi jaz sem poseben

Ni skrivnost, da poleg vsega drugega, kar v življenju počnem, tudi svetujem in na izrecno željo tudi psihoterapiram, podajam drugo mnenje, hipnotiziram …  Name se obračajo vaški posebneži, celo reveži s takšnimi in drugačnimi problemi. Nekaterim celo plačam — jih povabim na kavo — samo zato, da se z mano pogovarjajo. (Ja, tudi jaz sem poseben.)
Spomnim se, da se je name nekoč obrnil moški, ki se je kar naprej smejal. Najbolj se je smejal takrat, ko bi se moral držati smrtno resno ali celo jokati. Sicer se ni režal kot Joker, a na obrazu je imel nasmešek. Čutil sem, da v svoji psihični realnosti trpi.
Na identičen način — skozi podoben obrambni mehanizem — se v Jokerju reži Arthur Fleck, ki zaradi spodletelega otroštva (in spleta življenjskih okoliščin) trpi kot Kristus na križu. Freud in njegova psihoanaliza kar buhtita iz filma. Tako rekoč v vsakem kadru. Slaba, beri: prtegnjena mama je sina fatalno zaznamovala že kot otroka, ga tako rekoč ubila, na ostarelega klovna pa je pritiskala še tem bolj — seveda na drugačen, subtilnejši način.

Idealizirano, vendar zgrešeno

Tisto, kar je zame v filmu še najbolj fascinantno, pa je dejstvo, na katerega opozarjam že dlje časa: da so na radikalen, celo revolucionaren način sposobni poseči v družbo samo psihopati. Gre za svojevrsten paradoks, če ne celo družbeni error.
Sam sem dolgo mislil — idealizirano, vendar zgrešeno —, da je družbo mogoče spremeniti s plemenitostjo in dobroto, na krilih etike in altruizma. Ne! Ravno obratno! Družbe ne morejo spremeniti moralno razsodni ljudje — niti sveti modrecev, ki bi lahko nadomestili parlamente —, spremenijo jo lahko samo psihopati!
Moji levičarji mi verjetno po tihem zamerijo tezo, da so bili najbolj krvoločni partizani — recimo vosovci in (vsi) likvidatorji, med katerimi so nekateri postali celo narodni heroji — psihopati. Na krilih patološke agresije in sadizma, torej s suportom psihopatije je mogoče speljati marsikakšno revolucijo, ki je za družbo nujna, torej pozitivna in koristna.
Po tej logiki bi bil Andrej Šiško, če bi se rodil 50 let prej, pred 80 leti domoljub, da ne rečem nacionalist, zagrizen komunist, posledično pa tudi neustrašen prvoborec v NOB. Zagotovo bi postal narodni heroj, razen če bi ga ubili Nemci ali domobranci … No, tudi v samoosvojitveni vojni bi bil verjetno dobrodošel, danes pa … Ah, pustimo Šiška pravosodju.

Falično-analni denar

Tudi zloglasnih borz (in multinacionalnih korporacij) ne bi bilo, če v narcističnih psihopatih ne bi bilo toliko pohlepa po falično-analnem denarju. Mnogi psihopati in sociopati — mislim moški — v določenih družbenih obdobjih, sicer opravljajo tako rekoč družbeno koristno delo, seveda s pridihom sublimacije osnovne agresivnosti in sadizma. (O psihopatiji top menedžerjev si ne upam govoriti. Že tako sem se vsem zameril, vsa vrata so mi zaprta.) In točno tako — s psihopati na mnogih vodilnih položajih in v številnih podsistemih — funkcionira človeška družba …
Le kdo bo v red spravil sadistično pobesnele policiste, če ne psihopati? Tatjana Bobnar zagotovo ne.
O ženski psihopatiji raje ne bi govoril. Sploh pa ne o klovnesah in/ali standup komičarkah. Arthur Fleck si je že od malih nog želel biti standup komik. Mnoge ženske me tako ali tako sovražijo, ker mislijo, da sem mizogin — čeprav imam Venero v Levu, torej najvišjo stopnjo ljubljenja žensk. Če vidim lepo žensko, ohromim, lahko bi ji jedel iz roke, celo možgane bi mi lahko oprala, če se le zavedala svoje moči … Moškinje, beri: feministke mi pa res niso najbolj pri srcu.

Ženska psihopatija

Ženska psihopatija je v zadnjih letih kulminirala v feminizmu in LGBT gibanju. Ti dve družbeno patološki ideologiji bazirata na MOM (mejni osebnostni motnji, angl. borderline) glavnih ideologov in ideologinj ter številnih aktivistk in aktivistov … Tudi prostitutka ne more biti vsaka ženska. Ampak: prostitucija pogosto izjemno učinkovito nevtralizira moško agresivnost. No, prostitucija ima tudi negativne stranske učinke. Moško željo lahko izmaliči do neprepoznavnih oblik. Ostarele dame postanejo razdražljive — če ne postanejo (obrambno) poduhovljene —, ker so seksualno nepotešene.
Jokerja pa si le oglejte. Poskušajte ga povezati s Freudom in s ključnimi psihoanalitičnimi koncepti. In zapomnite si: sinovi ne smejo živeti brez očetov! (Hčerke pa tudi ne!) Otroštvo se vsakomur vrne. Pankrtom na še posebej ponesrečen način.