Ta teden sem šla mal na Cobiss preverit situacijo svojih knjig. Redko pogledam, ker mene si ne izposojajo, mene rajš kupujejo. Ko smo iskali knjigo za Tomija iz Siddharte, sem jaz kot avtor napisala na FB, če kdo rabljeno knjigo potala men nazaj, pa ni blo variante. Prejšnji teden sem eno Kolumniatrijo zdilala za 70€. Not bad at all.
No, grem na Cobiss preverit, če si me sploh kdo izposoja, in vidim, da sem tud v Braillovi pisavi. No, ta je pa lepa. Slepi bralci so me mogli do zdej poslušat prek ene take mašine, k govori, k da sem Čehinja. Očitno so se na zavodu za slepe in slabovidne odločili, da majo dost te češke mašince in so šli celo Creepyatrijo dat v Braillovo pisavo.
Pišem enmu slepemu, če ve, od kdaj je to, on se takoj pozanima, pokliče NUK, in tam en knjižničar nardi paniko, kaj če bom težila zarad avtorskih pravic.

Berte!

Jim razloži ta slepi bralec, da sem jaz fajn, da ziher ne bom delala galame. Me kliče nazaj, k sem bla glih v eni kafani čist zapušena. »Itak, da lahk mate knjigo v brajici, kaj, jaz sem šefe. Berte!«
Kdo bi pa kompliciral enim slepim. Men se zdi fajn, da me lahk še s prsti berejo. 
To je un moment, ko dojameš, da so se ti celo življenje posmehovali, te imeli za nulo, za loserja, iz tebe nč ne bo party, jaz bi se pa takrat mogla začet dret: »Pojma nimate! En dan me bojo še slepi brali,boste videli!« In evo mene.
Mal sem že pozabla, da se o men dokumentarec snema oziroma sem se za eno leto kr budalo nardila. Pa me kliče režiser, da bi film prijavil na nek filmski sklad. Ma, nej gre v kurac vse, pa še to prijavi.
»Ja, sam zdej se šele začne resno snemanje,« pravi. Bomo videli. Itak mislim crknit že prej, tko da mi je res že vseen.

Samo vodka

Ampak dost o men, pejmo k mojmu bratu. Te dni je bil kle v Sloveniji. Ker ga že ene deset let ni kle, ga vedno zaslišujem, kar se trave tiče, če kej ve, kako je drugje.
Moj brat gre dejansko vedno živet tja, kjer je štala. Ko je bla v Ukrajini pizdarija, je mulc z okna barikade fotkal pa pošiljal pa se smejal. Mi pa kle vsi presrani. Zdej v Parizu, dela sred mesta, so bli pa uni rumeni jopiči. To ni tko k pri nas, k se zberejo pa neki v mikrofon nabijajo. Tam vidiš vse šipe od lokalov razbite pa vse avte skurjene.
V glavnem, back to ganja. Tist mal, kokr ve, je zgodba taka. V Kijevu skune niso vidli niti od daleč. Tud dobre domače ne. Sam drobla. Nimajo po gramih, ampak kr v škatlici od šibic. Ne kadijo jointov, ampak na foliji al pa po pipi.
Ljudem, k kadijo ganjo, rečejo »narkomančki«. Tam može sam vodka, vse ostalo si drogeraš.
Se spomnim, ko sem živela v Italiji. Fucking dve leti sem kadila sam shit, torej hašiš. Ne štekam, da ena Modena, k je tok bliz nas, ni sposobna ene dobre ganje posadit. Sam maroški shit.
Kle pri nas maš na v vsaki vasi take nasade, da ubi bože. Dobr si zapomnite, kar se tiče ganje, smo v Sloveniji še majka milina. Enkrat sem šla domov na obisk in sem nazaj prinesla neki ganje. Italijani so mislili, da sem bla v Amsterdamu, ne pa v Ljubljani. Pocepali k muhe dol, od naše ta prave, domače.
V Parizu isto. Sam hašiš na vse strani. In na vse strani so ljudje men čudni.
Ko sem povedala to zgodbo od brata, me je vsak vprašal isto vprašanje. Vam povem najprej zgodbo, pa pa me zanima, če se boste isto vi to vprašali prvo stvar.

Na konc pa sami v minusu

En dan je šel iz enga žura ponoč na metro. Sred Pariza, jebe se njemu, nakar ga obkolita dva modela. »Dej denar.« »Nimam.« »Dej denar.« »Nimam.« In tko so se pregovarjali, dokler mu ni en fuknil hašiš v roke. »No, zdej pa res da daš denar.« »Še vedno nimam.«
In pol se vsedli in skadili joint kr na metroju. In men brat pravi: »Cel cajt nisem vedel, na čemu smo. Mal je blo smeha, vmes pa skoz, dej keš.« In direkt na njegovi postaji pride gor policija in on gre hitr dol.
To zgodbo sem povedala parim ljudem. Ste že uganili, kero je blo prvo vprašanje? No, jaz ne bi.
Vprašanje je bilo: »Sta bla črna al bela?«
Fuck, kdo se to sploh spomni vprašat. Brat ni nč omenil. Se vidi, da sta najina starša v 70. v Londonu živela, pa da smo vsi živeli naokol. Nisva pač navajena tko.
In ker so mi tok težili, če sta bla bela al črna, sem mu šla pisat: »Una dva, k sta te obkolila, sta bla bela al črna?« Je kr popizdil: »Pa kaj ma zdej to veze? Dva debila sta bla.«
In jaz še dalje, da nej pove, ker so me uni razkurili z vprašanji. Pa mi mi diplomatsko odgovori: »En je bil bel, en pa črn. Bo zdej okej?«
Hja. Men bo okej, kok bo pa drugim, pa ne vem. Ker jaz sem šele čez tri dni dojela, da mam čist eno svoje vprašanje. Jebeš bel al črn. »Ej, kaj pa hašiš? Si ga vrnil?«
»Valda da ne. Bom pred policijo vračal al kaj?«
Jao meni, keri pariški lopovi. Hočjo ropat, na konc so pa sami v minusu.