Jaz nisem nobena uboga reva. Moj mož mi je všeč v vseh legah in postavah.

Občutek imam, da mi gre vse narobe. Da ni nič prav. Pred tremi tedni sem bila na urgenci, ponoči sem morala še enkrat.Čakala sem v zelo neprijetnih kletnih prostorih, človek bi kar nekam odplaval kam. To ni bilo dobro.

Mislim, da bo najlaže, če kaj napišem. Spet sem bila v knjižnici. Vzela sem kitajske stvari: roman in poezijo. Že na prvi strani ugotavljam, da gre za megleno poezijo. Ali je v tej deželi vedno megla? Nekaj pesmi sem prebrala, pa ni bilo nobene vedre, spodbudne. Še najmanj meglena je bila ta:

»Pojdimo. / Listje je odpadlo v globoko dolino / in zven pesmi ne najde povratka domov. /Pojdimo. / Hladna lunina svetloba / se preliva na gladini rečne struge. / Pojdimo. / Oči gledajo še vedno isti kos neba, v somraku srce bije kakor boben. / Pojdimo. / Nimamo izgubljenega spomina. / Pojdimo. / Poiščimo jezero življenja. / Pojdimo vendar! / Cesta je polna rdečih makovih cvetov.«

Ta pesem ni preveč meglena. Na koncu ima nekaj optimizma: »jezero življenja«...