Kolumne
Jaz nisem nobena uboga reva. Moj mož mi je všeč v vseh legah in postavah.
Občutek imam, da mi gre vse narobe. Da ni nič prav. Pred tremi tedni sem bila na urgenci, ponoči sem morala še enkrat.
Občutek imam, da mi gre vse narobe. Da ni nič prav. Pred tremi tedni sem bila na urgenci, ponoči sem morala še enkrat.Čakala sem v zelo neprijetnih kletnih prostorih, človek bi kar nekam odplaval kam. To ni bilo dobro.
Mislim, da bo najlaže, če kaj napišem. Spet sem bila v knjižnici. Vzela sem kitajske stvari: roman in poezijo. Že na prvi strani ugotavljam, da gre za megleno poezijo. Ali je v tej deželi vedno megla? Nekaj pesmi sem prebrala, pa ni bilo nobene vedre, spodbudne. Še najmanj meglena je bila ta:
»Pojdimo. / Listje je odpadlo v globoko dolino / in zven pesmi ne najde povratka domov. /Pojdimo. / Hladna lunina svetloba / se preliva na gladini rečne struge. / Pojdimo. / Oči gledajo še vedno isti kos neba, v somraku srce bije kakor boben. / Pojdimo. / Nimamo izgubljenega spomina. / Pojdimo. / Poiščimo jezero življenja. / Pojdimo vendar! / Cesta je polna rdečih makovih cvetov.«
Ta pesem ni preveč meglena. Na
»Čakala sem v zelo neprijetnih kletnih prostorih, človek bi kar nekam odplaval kam. To ni bilo dobro.« — [Fotografija: Marko Crnkovič]