Kadrovska politika sedanje vlade je bila že označena kot kadrovski cunami. Kar pomeni, da je izjemno hitra. Temeljita. In da za sabo pušča opustošenje.
V nadaljevanju se bom posvetila zadnjima dvema značilnostma Janševega kadrovanja. In to tako, da ju bom poskušala kontekstualizirati.
Temeljitost zamenjav, ki se jih je lotil JJ, je presenetljiva. A to v resnici ne bi smelo presenečati. Čeprav vedno znova preseneča, koga vse se mu zdi treba zamenjati. Recimo direktorico Moderne galerije. Pa člane komisije za podelitev Prešernovih nagrad. Itd.
To je res nepričakovano. Seveda vsaka vlada zamenja ključne akterje na ministrstvih in na drugih pomembnih političnih in ekonomskih položajih. A da bi zamenjali praktično vsakogar, ki ga je mogoče zamenjati, samo zato, ker ni sluga predsednika vlade, vendarle ni običajno.
To temeljitost pripisujejo Janševim različnim lastnostim. Praviloma jih berejo kot dokaz za neke vrste osebnostno patologijo. Sama pa imam v zvezi s tem drugo tezo: po mojem gre za smiselno politično potezo z dolgoročnimi cilji. Ki so praviloma spregledani. Ker večino opazovalcev zaslepijo kratkoročni porazni učinki Janševih kadrovskih potez.
Analiza pokaže, da JJ za svoje kadrovske menjave praktično brez izjeme uporablja pretirano ambiciozne ljudi, ki zaradi takšnih ali drugačnih lastnosti dejansko niso zmožni sami priti do visokih položajev. Po drugi strani pa izključuje tiste, ki sami s svojimi sposobnostmi do položajev lahko pridejo.
Gimnazijski maturanti
Govorim o očitni nestrokovnosti kadrov, ki jim JJ podeljuje položaje. Kot njegovi kadri se pojavljajo recimo Barbara Drnač. Ne pa Neja Kos. Čander. Ne pa Boris A. Novak. Za direktorico Moderne galerije se obeta skorajda laik za področje moderne umetnosti. Itd. Logika sledi temu, kar vidimo v politični sferi, ko so bili za na primer državne sekretarje postavljeni gimnazijski maturanti. Recimo Žan Mahnič. Ki se mu zdi primerno, da soli pamet Rudiju Rizmanu. Itd.
Razlogi za nastavljanje nestrokovnih ljudi na ključna mesta veljajo za dokaz, da SDS nima resnega kadrovskega zaledja. To po mojem ne drži povsem. Sama poznam kar precej sposobnih in izobraženih desničarjev, tudi zagovornikov JJ, vendar pri kadrovskih rošadah ne pridejo v poštev. Tu in tam se sicer pojavi kak izobražen človek, ki ga JJ uporabi. A ima ta kakšne druge probleme. Z alkoholom. Z lastnim narcizmom. Z neinteligentnostjo. Ki je seveda združljiva z doktoratom znanosti. Itd. Pa ne samo pri njegovih kadrih.
Eskimski pregovor
Kakorkoli že: analiza pokaže, da JJ za svoje kadrovske menjave praktično brez izjeme uporablja pretirano ambiciozne ljudi, ki zaradi takšnih ali drugačnih lastnosti dejansko niso zmožni sami priti do visokih položajev. Po drugi strani pa izključuje tiste, ki sami s svojimi sposobnostmi do položajev lahko pridejo.
Analitikom se zdi tovrstna aktivnost JJ nesmiselna. Sama pa zagovarjam tezo, da je še kako smiselna.
Če namreč JJ na visoke in pomembne položaje umešča nesposobneže, jim s tem podarja privilegije, moč, ugled, denar in ostalo, kar ti položaji prinesejo. In do česar ti posamezniki s svojimi sposobnostmi sami ne morejo priti. Deluje torej po logiki ekonomije daru. Temeljno pravilo te logike pa je, da tisti, ki darilo da, podredi tistega, ki darilo prejme. Kot pravi eskimski pregovor: dar človeka podredi tako, kot bič psa. JJ torej s kadrovskimi menjavami ustvarja vojsko podrejenih.
Darovalec in obdarovanec
To pa še ni vse. V skladu z ekonomijo daru je namreč treba dar vrniti. In za vračanje darov praviloma velja tako imenovana posplošena recipročnost. Kar pomeni: ni natančno določeno, kdaj in s čim je treba prejeto darilo vrniti. A ga je treba vrniti. Takrat, ko darovalec to zahteva od obdarovanca.
Seveda vsaka vlada zamenja ključne akterje na ministrstvih in na drugih pomembnih političnih in ekonomskih položajih. A da bi zamenjali praktično vsakogar, ki ga je mogoče zamenjati, samo zato, ker ni sluga predsednika vlade, vendarle ni običajno.
Kar se Aleksandri zljubi
Omenjeno logiko najbolj jasno ilustrira Pivčeva. Čeprav se ji upira strankarska baza, sama kar naprej povzroča nove in nove nezaslišanosti. Pa se ji vseeno ne zgodi nič. Ker jo JJ potrebuje. In ji ščiti hrbet. To pomeni, da lahko Pivčeva počne vse, kar se ji zljubi, dokler jo JJ potrebuje. Kar tudi počne.
Nekateri menijo, da to počne zavestno. Seveda tudi ona deluje po logiki daru. Kot po tej logiki delujejo tudi drugi. Recimo župan, ki ji je plačal turistični vikend.
Zato se motijo tisti, ki mislijo, da bo zaradi napak, ki jih dela, JJ naslednje volitve tako ali tako izgubil. JJ bi volitve izgubil zdaj. Ob naslednjih volitvah pa bo Slovenija precej drugačna kot danes. In to je to, na čemer JJ dela. S svojim kadrovskim cunamijem.