Zdi se nenavadno, da se vsaka nejanševa vlada ujame v to past. Človek bi pomislil, da bi vlada ta preverjeni trik lahko vkalkulirala v svoje delovanje. Se nanj pripravila. In si pripravila učinkovite načine, kako se pred tem ubraniti.
Pa vendar vedno znova vidimo, da tega vlada ne stori. Nobeni vladi to ne uspe. Zato ji vedno znova spodrsne na istem bananinem olupku.
Prednosti in pomanjkljivosti
Stvar bi bila komična, če ne bi bila tragična. Tudi nadaljevanje zgodbe je znano in preverjeno: vlada izubi podporo, to pa potem SDS in JJ po možnosti izkoristita za razpis izrednih volitev. Na katerih zmagata. Kaj sledi, prav tako vemo. Novo razdobje janšizma. Vsako hujše od prejšnjega.
Razlog, da ta preprosti trik vedno znova uspe, je bistveno večja politična verziranost SDS in JJ v primerjavi z vladami, ki sta jim v opoziciji in ki jih praviloma vodijo novi obrazi.
Novi obrazi imajo kljub številnim prednostim v primerjavi s starimi obrazi tudi ključno pomanjkljivost: pravil politične igre vladanja se šele učijo, zato ne poznajo pasti, stranpoti in možnih zlorab pravil politične igre. Tudi zakonov in njihovega izvajanja se šele učijo.
Situacija spominja na partijo šaha med velemojstrom in začetnikom. Jasno, da začetnik ne more zmagati. Razen če mu velemojster ne prepusti zmage. Seveda pa ni pričakovati, da bi SDS in JJ kot opozicija prepustila zmago vladi. Njihov cilj je, da vlado čim prej zrušijo.
Partija šaha
Po drugi strani pa sta SDS in Janša v poznavanju teh pravil ter v njihovi uporabi za zlorabo in izigravanje zakonov prekaljena stara mačka. Možnosti vidita tam, kjer jih nove vlade niti ne slutijo. In ta razlika dela vedno znova v prid Janši in SDS kot opoziciji.
In to prednost ne samo da vedno znova izkoristita. Ampak jo maksimalno izrabita. In še več. Situacija spominja na partijo šaha med velemojstrom in začetnikom. Seveda je vsakomur jasno, da začetnik ne more zmagati. Razen če mu velemojster zmage zavestno ne prepusti.
Seveda pa mogoče ni pričakovati, da bi SDS in JJ kot opozicija prepustila zmago vladi. Njihov cilj je, da vlado čim prej zrušijo. Na katerikoli možni način. In sami spet postanejo nova vlada. Kar jim, kot kaže novejša zgodovina, tudi uspeva.
Rdeči alarm
Bilo bi dobro, da se sedanja vlada te pasti začne čim prej in čim bolj jasno zavedati. Utripa namreč rdeči alarm. Kot kažejo zadnja dogajanja in poročanje o tem s strani desnih medijev, so stvari na RTV so očitno ušle izpod kontrole.
Povedano drugače: pri desnem udaru na RTV ne gre samo za eno od številnih stvari, s katerimi se vlada pač mora ukvarjati. Ne. Gre za ključno dogajanje, ki bo odločilo o tem, ali bo vladi uspelo ohraniti rekordno podporo volivcev ali ne.
To je prvo, česar bi se vlada morala zavedati. Če ji dogajanja na RTV ne bo uspelo urediti po pričakovanjih volivcev, ki so jih izvolili, in če ji torej ne bo uspelo ustaviti desnega udara, se bo to kmalu pokazalo v izgubi podpore volivcev.
Globoka država
Vlada bi se recimo morala zavedati, da je bilo veliko njihovih volilcev gledalcev oddaje Studia City. Ti hočejo oddajo nazaj. In to, kar se zdaj dogaja na RTV oz. TVS, ti volilci vidijo kot dokaz za opravilno nesposobnost vlade. Po logiki: "Na oblasti so, pa ne morejo urediti te zadeve. Zakaj smo jih pa volili?" Po mojih informacijah iz baze se takšno videnje situacije že širi. Nevarno širi.
Jasno je tudi, kaj bi vlada morala narediti. In to takoj. Uporabiti bi morala vse zakonite načine in poti, da dokaže, da je delovanje sedanjega vodstva RTV nezakonito. In te nezakonitosti od primera do primera razkriti. Jih začeti kazensko preganjati. Tako delovanje kot njihove nosilce.
Novinarji na TVS bi morali stavkati. Resno stavkati. Stavkati tako, da bi bili TV ekrani črni. Brez programa.
In nenazadnje, vsak pameten predsednik vlade bi v takšni situaciji nagovoril volivce. In jim razložil, da je to, čemur so priča, delovanje globoke države. Ne tiste socialistične. Ampak sedanje, postsocialistične.