Kulumne
#Janša #trump
Janša se poserje na nenapisana pravila
Logo 05.11.2020 / 06.10

Najhujše, kar se mu lahko zgodi, je to, da se bo v zgodovino zapisal kot problematična baraba iz evropske oslovske klopi.

»Če mislite, da bi se Janša moral držati pravil obnašanja, imate najbrž prav. Toda če se jih ne, se mu ne bo zgodilo nič.«

Da je Janša kot verjetno prvi head of state na svetu — in to za dobro vago kot ameriški vazal minornega pomena — sikofantsko pohitel s čestitko Trumpu za zmago na volitvah, še preden so bile glasovnice preštete in rezultati uradno potrjeni, ni niti malo presenetljivo.
Tudi ni prav nič presenetljivo, da je Trumpa podprl že pred desetimi dnevi in pri tem celo s ponarejeno, gnusobno cinično empatijo referiral na Bidnove osebne nesreče.
Kar je kvečjemu presenetljivo ali vsaj zgovorno, so reakcije na Janševo netaktnost ali kakorkoli že to njegovo revolucionarno disruptivnost prizanesljivo imenujemo.
Sprašujem se, skratka, kako z Janšo in/ali, bog pomagaj, tudi s Trumpom sploh polemizirati. Kaj si o tem misliti? Kaj na to reči? Kako ukrepati, če hočete?

Sram? Koga ali česa?

Poglejmo samo Tanjo Fajon. Da se evropska poslanka — tako kot mnogi, premnogi doma in po svetu — zgraža nad »sramoto«, ki nam jo Janša dela, je sicer razumljivo in pohvalno. Na žalost pa je tudi smešno. Smešno, ker je občutek sramu za opozicijo slab argument in neučinkovit protistrup proti temu, kar si Janša hladnokrvno in samozavestno privošči. In slaba tolažba.
Seveda nas je kot državljane lahko sram. A kaj potem? Čému to koristi? Čému, razen našemu dobremu moralnemu počutju?
Mnogih Janševih podložnikov zaradi njegovih eskapad ni prav nič sram. Še več! Nekateri mu zaradi tega celo ploskajo. In ne pozabite, da se najdejo tudi taki, ki Janši sicer ne ploskajo, vendar se jim njegovo kurčenje na Twitterju zdi nepomembno — vsaj na ozadju konkretnejših vladnih, vladarskih zaslug, ki mu jih pripisujejo.

Code of conduct

Poglejmo samo Evropsko unijo oz. Evropsko komisijo. Na včerajšnjem dopoldanskem briefingu je tiskovni predstavnik Ursule von der Leyen rekel:

»Na noben način ne bom komentiral tvita slovenskega predsednika vlade. Razen da bi rekel, da priporočamo vsem, naj sledijo temu, kar se dogaja v ZDA.«

Nakar se oglasi novinar in prosi za komentar v zvezi z Janševim tvitom, ki je — če nič drugega — »zmoten«, »netočen«, »napačen« (»erroneous«, »false«, »wrong«). Drugi novinar pa retorično vpraša, ali ni čestitka predsednika vlade države članice v nasprotju s smernicami Komisije glede preprečevanja širjenja »dezinformacij« in/ali »misinformacij«. In ali po mnenju Komisije to pomeni, da se Janša ni držal »pravil obnašanja« (»code of conduct«).

Dezinformacije?!

Ne streljajte na glasnogovornika. Kaj pa naj bi rekel, da ne bi izpadlo, kot da se izmika? On se za razliko od Janše pač drži pravil obnašanja. In menda ja ne mislite, da bo nek bruseljski birokrat pred vesoljno evropsko medijsko javnostjo napizdil premiera države članice, da se tako ne dela?
Če mislite, da bi se Janša moral držati pravil obnašanja, imate najbrž prav. Toda če se jih ne, se mu ne bo zgodilo nič. Nihče ga ne bo klical na odgovornost. Da se bo v zgodovino zapisal kot ena od problematičnih barab iz evropske oslovske klopi, ki se nočejo držati pravil obnašanja, je najhujše, kar se mu lahko zgodi. Sicer pa jo bo odnesel brez kazni.
Ampak dezinformacije?! Halo?! Po kakšnih in katerih kriterijih? Ker bi mu utegnil kdo verjeti, da je Trump res že zmagal? Kakšen smisel ima obtoževanje Janše, da nas je dezinformiral? To je smešna in nekredibilna obtožba, ki mu bo dala samo še več veselja, da bo take kvasil.

Kaj pa opozicija? 

Kaj bi morala storiti opozicija? Razen tega, da se to ne spodobi, opozicija proti temu nima argumentov. Nobenega. Kaj šele dokaza. 
Če se Janša ne drži pravil, se ne drži kvečjemu nenapisanih. Ker kje pa piše, da predsednik vlade ne bi smel podpreti enega od kandidatov v drugi državi? Kje piše, da svojemu favoritu ne bi smel preuranjeno čestitati? Kje piše, da predsednik ne sme biti aroganten kmet na Twitterju?
To se sicer ne spodobi, ampak Janša se na to poserje. Poserje se na nenapisana pravila. Niti malo ga ne zanima, kaj se spodobi in kaj ne. Nespodobnost? Nevzgojenost? Neprilagojenost? You gotta be kidding!
To, kar dela Janša — in z njim Višegrajci, če Trumpa niti ne omenjam —, ni samo demontaža politike v dobesednem pomenu. To je še veliko več od tega. Kar nas najbolj moti — oz. najbolj navdaja z občutkom sramu —, je razveljavljanje vrednot, navad in norm. Pa ne samo političnih in socialnih vrednot, navad in norm, temveč tudi kulturnih, intelektualnih, emocionalnih, čisto človeških, medčloveških, celo profesionalnih.
Pravila obnašanja so se spremenila. Trumpi in Janše in Orbáni nam vsiljujejo nova pravila, ki si jih sproti zmišljujejo, mi pa vztrajamo pri starih. Naš sram, da imamo takega premiera, je v bistvu obžalovanje, da se to dogaja. Da grejo te vrednote k vragu. Da se izgubljata politična kultura in bonton.

NAROČI SE
#Janša #trump
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke