Kulumne
#korona virus #vlada #Janša
Janša nagovoril narod kot dummy iz testne komore ali iz bunkerja
Logo 20.03.2020 / 19.14

Človeška nota, s katero bi se lahko dotaknil državljanov, se je žal izgubila na ozadju sterilnosti in pomanjkanja kulture.

“Janša se je skoraj popolnoma znebil grosupeljskega dialekta. Morda zdaj to opažam, ker je govoril (bral) tekoče, še kar hitro, naučeno, šolsko, in z zavestno pomirljivim glasom.”

Nagovor predsednika vlade v četrtek zvečer je bil dramaturško dobro tempiran. Potem ko so obrambni, gospodarski in notranji ministri dan, dva nekoordinirano in kontradiktorno spravljali narod ob živce ali v smeh z zgodbo o izginulem bosanskem kamiondžiji, naloženem z zaščitnimi maskami, in s slabo prezentirano, dvoumno napovedjo sicer normalnega karantenskega ukrepa, je bil res skrajni čas za nekaj resnega in pomirjujočega.
Janšev nagovor ni ne dober ne slab. Dober ni bil, ker je preveč besed porabil za jamranje, kak »kaos« je njegova vlada nasledila od Šarčeve — čeprav ni, spravljivec, nikogar poimensko omenil —, slab pa ne, ker se je pač moral oglasiti in ker je za slovenske razmere in za svoje pojme vse skupaj spodobno opravil.
Ne vem kakšnega impakta ta nagovor na državljane ni imel. Ti so se v četrtek zvečer bolj ukvarjali z mesidži, ki so jim jih v imenu vlade pošiljali njihovi operaterji.
Janšev nagovor pa si vendarle zasluži še nekaj pozornosti zaradi drugih podrobnosti.

Body language building

Za začetek pripomba na retoriko v ožjem pomenu te besede.
Prva stvar, ki sem jo opazil, ko sem ga gledal in poslušal, je bila ta, da se je Janša — po vseh teh desetletjih — skoraj popolnoma znebil grosupeljskega dialekta. To bi lahko slišal že prej, pa mea culpa nisem. Morda mi zdaj to ni ušlo zato, ker je govoril (bral) tekoče, še kar hitro, naučeno, šolsko, in z zavestno pomirljivim glasom.
Naslednja stvar, ki sem jo opazil, je Janšev body language.
Je govorica telesa sploh govorica, če je govorec skoraj popolnoma negiben? Kaj s tem pove? Strokovnjaki za javne nastope bi iz tega razbrali veliko — in to najbrž nič dobrega —, za državljane kot naslovnike nagovora pa to ni nobena dodana vrednost k izrečenim besedam.
Tretja stvar, ki me je zmotila, so bile Janševe roke. Njegovi dlani sta ves čas plosko in scela ležali na mizi kot dve mrtvi rokavici.
Nekdo mu je najbrž povedal, da zna biti govorčevo gestikuliranje problem, če ne ve, kaj bi z rokama delal, in potem improvizirano krili ali maha ali ne vem kaj poantira in pošilja neprimerna sporočila.
Janša je to resno vzel in ves čas ni niti s prstom mignil.

“Ne vem kakšnega impakta ta nagovor na državljane ni imel. Ti so se v četrtek zvečer bolj ukvarjali z mesidži, ki so jim jih v imenu vlade pošiljali njihovi operaterji.”

Dekoracija? Katera dekoracija?

Četrta stvar, ob katero se hočem priznesljivo spotakniti, pa je inventar v premierovi pisarni.
Ali se temu reče rekviziti? Morda. Dekoracija v etimološkem smislu to zagotovo ni bila.
Na gledalčevem desnem vogalu mize sta stala na okroglem pladenjčku polna, neodprta steklenička vode in poveznjen kozarec, podložena vsak s svojo servietko.
No, prav. Toda bolj vešč rekviziter bi v kozarec nalil vodo vsaj do polovice. Da bi državljani lahko ugibali, ali je napol prazen ali napol poln.
Na levem vogalu pa je bil plehnat okrasni lonček s cvetličnim aranžmajem. Videti je bil kot šopek, sestavljen iz svežih in posušenih rastlin. In to precej natrpan. 
Na sredini, čez skoraj célo dolžino mize, pa … — kvačkan prt. Pazite: kvačkan prt. Naj se to usede. Kvačkan. Iz garna. In to zelo slabo zlikan ali sploh ne zlikan kvačkan prt. Ali tako slabo nakvačkan, da se ni mogel enakomerno poleči.
In na sredino tega mrtvaškega prta sta vsaj za trinajst minut in štiri sekunde legli k večnemu počitku tisti dve mrtvi rokavici.
Aja: za Janezom Janšo pa štiri zastave. Slovenska, evropska, slovenska, evropska. Rigidno in enakomerno zvite v gladke stožce (ki so jim odrezali špice). Zgledale so poškrobljene ali pa so bile iz trdega papirja.

Malo več velikodušnosti

Skratka: če zaenkrat še pustim ob strani besede, Janša ni povedal nič. Ne z rokami, ne z zgornjim delom telesa. Še z obrvmi in gubanjem čela ni povedal skoraj nič. Nič ni povedal z rekviziti in scenografijo. Zastave so delovale kot nepomemben, nerealen španski paravan, ki ignorira gravitacijo. To je bil nagovor dummyja v hermetično zaprti testni komori, prilagojeni insajderskim družbenim in političnim singularnostim.
Ali če hočete nagovor iz bunkerja.
Je bila to metafora za pričakovano in zaželeno aseptičnost družbene situacije? Dvomim, da bi se premierova ekipa to sploh spomnila, niti ne bi državljani tega štekali.
S sámo vsebino nagovora predsednika vlade ne bom preveč polemiziral. Seveda si ni mogel kaj, da ne bi pokadil pod nosom prejšnji vladi, ki da se je do korona virusa obnašala ignorantsko. Tudi če je to res, mu teh očitkov ne bi bilo treba izpostavljati. Malo velikodušnosti mu pač ne bi škodilo.
Med vrsticami prežeče nevarnosti in političnih očitkov je bil premier sicer tudi prijazen, spodbuden, sočuten, opogumljajoč. A ta človeška nota, s katero bi se lahko bolj dotaknil državljanov, se je na žalost izgubila na ozadju sterilnega nagovora, dolžnostno oddelanega brez prave retorične kulture, politične kulture, celo brez kulture notranje opreme in drugih, navidez trivialnih, vendar pomembnih kulturnih podrobnosti.

NAROČI SE
#korona virus #vlada #Janša
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke