Janko Petrovec je človek številnih poklicev. Poznamo ga kot prevajalca iz italijanščine, kot gledališkega igralca in dobitnika Borštnikove nagrade, kot nagrajenega novinarja in dolgoletnega sodelavca RTV Slovenija. Od leta 2016 je dopisnik iz Rima in iz napetih italijanskih izkušenj je zrasla tudi knjiga Karantena. Rim. Pravkar je izšla pri Založbi Goga.

Janko Petrovec: Karantena. Rim.

8. marec
V vsej Italiji so odpovedali tudi maše, ampak to me zdajle ne skrbi preveč. Število pozitivnih je skoraj 6000, umrlo je 233 ljudi. Zjutraj so zaprli vso Lombardijo, pa polovico okoliških dežel in še eno pokrajino ob Jadranu v Markah. Prepovedan je vstop in izstop s teh območij. Odpovedali so vse javne dogodke, zaprli športne centre in kulturne ustanove. Ljudje lahko grejo naokoli samo zaradi službe, v trgovino ali k zdravniku.
V Rimu je lepo. Včeraj zjutraj sem šel na tržnico. Ampak priznam, da navsezgodaj, ko še skoraj ni bilo kupcev. Zapravil sem kakšnih sto evrov, kupoval sem vse počez, vsega preveč. Šele v avtu nazaj grede sem se zavedel, da bo hladilnik premajhen. Začnem razmišljati, kaj od vsega lahko dam v zamrzovalnik. Naenkrat se zavem, da sem si naredil zalogo. Ne za en teden, za dlje.
9. marec
Če se bomo morali nekaj tednov držati bolj na samem, če si ne bomo stiskali rok in se ne bomo objemali, če ne bomo potovali po nepotrebnem in si bomo pogosto umivali roke, ne bo konec sveta.
Pozneje istega dne:
Jaz sem na Twitterju, ampak samo službeno. Toliko informacij se najprej prikaže tam, da brez njega ne gre. Lahko bi rekel, da sem njegov pasiven uporabnik. Včasih znam biti dolgovezen, ampak tudi kadar nisem, v sto štiridesetih znakih ne znam odgovoriti na osnovna novinarska vprašanja, kaj šele da bi izrazil svoje stališče o čemerkoli. Vem, ja: tudi z dvesto osemdesetimi znaki si ne znam prav veliko pomagati. 
Pri Twitterju mi gre v resnici najbolj na živce, ker daje vtis, kot da imajo vsi njegovi uporabniki stališča o vsem. In ker so misli zapisane, se v mojih sinapsah prižge signal, da so tudi merodajne. Mnenje pri šanku je nekaj drugega: jaz sem še zmeraj rojen v času, v katerem je zapisana beseda veljala nekaj več. Ampak verjetno se motim, navsezadnje so se že v Gutenbergovem času nekateri pritoževali, da je tale tisk izredno škodljiva iznajdba, ker da gre na papir en sam greh.
Tviterske modrosti me v teh dneh še posebej mečejo iz tira. Obtožbe, zasmeh oblasti in drugih institucij, pa poplava obtožb in žaljivk, zraven pa nobene samodiscipline. Ukrepi oblasti so na prangerju samo zato, ker gre za ukrepe oblasti. Mar se res nihče ne zaveda, da smo otroci tridesetletne skepse in cinizma, ki sta uničila spoštovanje do sleherne avtoritete? Smo sredi situacije, ki je doslej ni izkusil na lastni koži skoraj nihče od nas: vsi se učimo — državljani, politika in zdravstvo. Če imamo morda neizkušene politike, jih imamo zato, ker smo jih sami izvolili. Zakaj se nam na volitvah niso ponudili bolj izkušeni ljudje? Zato, ker smo na politiko nalepili stigmo korupcije in sebičnosti. Zaenkrat se mi zdi, da smo na preizkušnji potrpežljivosti, zdrave pameti in nekaj malega odrekanja. Pa morda tudi ubogljivosti.
Sploh pa — od kod ljudem mnenje o vsem? Jaz imam merodajno stališče o zelo malo stvareh okoli sebe, večina stvari se zgodi, ne da bi sploh imel kakšno mnenje o njih. In to tudi povem. Nimam mnenja, če me že ravno kdo vpraša. Imam tistih par vrtov, v katerih gojim svoje jablane in hruške, ko pa grem mimo drugih vrtov, kjer rastejo jagode, banane in zelje, jih opazim, ampak nimam mnenja o njih. Nimam, evo. Če pa se mi že porodi kakšno mnenje, ki mi pomaga preživeti do naslednjega dne, mi niti na kraj pameti ne pade, da bi se šel z njim tviterašit naokoli. Koga pa sploh zanima moje mnenje o nogometu, recimo, ali o Borutu Pahorju? Saj nisem noben strokovnjak ne za eno ne za drugo. Pa vseeno preživim. 
Pozno zvečer: 
Gibanje omejeno na območju celotne Italije. Premier Conte najavil zdajle.
Novost stopi v veljavo zjutraj. Dekret naj bi Conte podpisal še nocoj. Smučišča že zaprta. Šole kultura in šport: vse zaprto do 3. aprila. Lokali predvidoma zaprti od 18. ure dalje. Gibanje omejeno na dom in okolico, razen pri delovnih in zdravstvenih obveznostih in nujni oskrbi.
Še dobro da je ta bolš mesar za prvim vogalom, ta bolš rimski park pa za drugim. Vodo na pipi tudi imamo, tako da hvala za skrb, vse ok.
10. marec
Prvi dan omejitve gibanja.
Prijateljica iz Ljubljane mi želi vse dobro. Domišlja si, da je kot v vojnem stanju. V resnici je bolj kot da bi gosta nevidna odeja legla na mesto, obsijano s soncem.
11. marec
Drugi dan omejitve gibanja.
Firenška Galerija Uffizi je zaprta — in ni. Po svoji spletni strani nam iz nje pošiljajo drobne utrinke lepote. Kot bi rekel Churchill: če ne za našo kulturo, za kaj se sploh borimo?
Pozno zvečer:
Premier Giuseppe Conte pravkar v nagovoru narodu: Italija zapira še vse ostalo, razen živilskih trgovin, lekarn in s tem povezane proizvodnje. Bari, restavracije, frizerji, kozmetičarke in nenujna industrijska proizvodnja — zaprto.
12. marec
Tretji dan omejitve gibanja.
Zrak v Rimu že od vojne sem ni bil tako čist. Vonj pomladi, kot na Krasu.
Milano je lepši, ko je poln. Rim pa, ko je prazen. Zgoraj sonce in spodaj otožna samost.