Revija
#obrazi #Janko Kos #podlistek
Janko Kos (5.): Nič prevratniškega. Niti besedice o politiki. Saj zato pa.
Logo 15.11.2020 / 06.05

Kos me je naučil racionalne zadržanosti, humanistične nejevere, ničejanskega cinizma, »slovesnega, obredno privzdignjen« sloga.

»Na zborovanju ZZR in VSO V obrambo Slovenije na Trgu republike 2. aprila 2016 Kos v dvajsetminutnem predavanju povzame zgodovino in duhovno zgodovino naroda.«

Nadaljevanje prvih štirih delov: V bistvu sem duhovno maturiral, ko sem pri Janku Kosu diplomiral (1.) (10. 11. 2020), Janko Kos (2.): Rahlo dekadentne trivialnosti in ideološkosti televizije (12. 11. 2020), Janko Kos (3.): »Nad Perspektivami je ves čas visela Pučnikova senca.« (13. 11. 2020) in Janko Kos (4.): Nekaj tračev o Karmeli Kosovel in Vidmarju, Balantiču (14. 11. 2020).

Bio 4: Zbor za republiko

Prijateljevanje z Jožetom Pučnikom — »a bolj na distanco, saj je bil vendarle politični um, deloval je v krogu ljudi, v katerega sam kot kulturnik, nepolitični človek, pravzaprav nisem sodil«, kot pove v nekem intervjuju — ga v novem tisočletju pripelje v Zbor za republiko.
Na zborovanju ZZR in VSO V obrambo Slovenije na Trgu republike 2. aprila 2016 — to je bilo takrat, ko so izžvižgali Ljudmilo Novak, ker ni lepo govorila o desnici oz. SDS — se Kos pojavi med Janšo in Hojsom in v več kot dvajsetminutnem predavanju (na posnetku SDS TV od 13:08 do 35:10) povzame zgodovino in duhovno zgodovino naroda.
Čeprav ga nekajtisočglava množica mestoma prekinja z aplavzi, vzkliki in skandiranjem »ud-bo, ma-fi-ja«, to opravi mirno in dostojanstveno, kot da se nič ne dogaja, kot da je v veliki predavalnici v pritličju Filofaksa. Le da v starih časih ni mogel omenjati Nietzscheja in evropskega nihilizma v isti sapi kot migrante iz nekompatibilnih civilizacij — ker jih pač ni bilo.
In zaključi:

»Od vsega začetka, od Primoža Trubarja naprej, smo bili ogroženi od tega in onega, turških vpadov, različnih vojn, nato pa italijanskega in nemškega nacionalizma, kasneje pa še komunizma, ki nas je moralno in duhovno oslabil. […] Slovenija je oslabljena in ogrožena tudi prek kulturnega anarhizma in evropskega nihilizma. […] To je seveda samo znamenje nekega notranjega razpadanja, ki ne vodi drugam kot v pogubo.«

Za konec pa še elegantno citira Cankarjev optimizem in verze o »morju večerne žgoče krvi« iz Kosovelove Ekstaze smrti, kajne.

Nekaj vmes

Na koncu stojimo v predsobi in se še dolgo pogovarjamo. Janko in Darka sta ljubek par, ki delujeta tako, kot si stereotipno predstavljamo pare, ki so skupaj že od pamtiveka. Dajeta si iztočnice, se popravljata in dopolnjujeta in skoraj spogledujeta. Ne vem, kako smo si lahko to mislili, ker je nikoli nismo videli, niti je ni mož omenjal, toda gospa soproga — za nas študente vedno samo »Darka« — je bila na nek način legenda kot profesor sam. Tako kot recimo ga. Troha — vedno samo »Vera« —, čudežna oddelčna knjižničarka in angel varuh tistega prahu in moljev.
Če bi kramljali še dlje, bi se gospa Darka spomnila vseh iz mojega letnika, pa še za nekaj let naprej in nekaj za nazaj. »Kako se je že pisal tisti, ki je šel potem v London?« — »Hja, Darka, no, Tadej Zupančič vendar!« — »Ah, ja, seveda. Kaj pa zdaj on dela?«

Kos in Capuder

Celo o moji mami me sprašujeta, čeprav je ne poznata. Seveda pa sem Kosu že prej razlagal, kako je prav moja mama leta 1969 iz osrednjega glasila SZDL fotovest, da sta se na razglasitvi novih doktorantov Univerze v Ljubljani znašla eden zraven drugega v prvi vrsti Janko Kos, dr. lit. ved, in Rudi Crnkovič, dr. oec.

Na razglasitvi doktoratov Univerze v Ljubljani nekega dne leta 1969: skrajno levo (stoji) filozof (estetik) Frane Jerman, v prvi vrsti (sedi) komparativist Janko Kos, na njegovi levi moj oče Rudi Crnkovič, ekonomist. — [Fotografija: Edi Šelhaus]

Demos in ZZR

Predvsem pa se mi zdi zanimivo in zgovorno, da sta mi toliko dala ravno poznejši kulturni minister v Demosovi vladi in poznejši član Zbora za republiko. Na njunih predavanjih ni bilo nikoli slišati niti besedice o politiki. Ničesar prevratniškega. Morda pa je prav to bil razlog za vpliv, ki sta ga na nas študente imela?
Zase lahko rečem, da mi je Capuder vcepil romantično strast do literature, kar mi je pozneje uspelo preslikati v intelektualni hedonizem do vsega, s čimer sem se v življenju poklicno ukvarjal. Kos pa me je naučil racionalne zadržanosti in skepse, nekakšne humanistične nejevere, celo ničejanskega cinizma, cepljenega na »nekako slovesen, obredno privzdignjen« slog »onstran običajnega publicističnega jezika«.
Ves čas študija in še čez sem od starejših primerjalcev poslušal ponarodele zgodbice o dolgočasnem Ocvirku in briljantnem Pirjevcu. Po vseh teh desetletjih pa sem vesel, da sem imel za profesorja nekoga, ki je bil nekaj vmes. V bistvu sem duhovno maturiral šele takrat, ko sem pri Kosu diplomiral.

Konec.

NAROČI SE
#obrazi #Janko Kos #podlistek
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke