Revija
#podlistek #Janko Kos #obrazi
Janko Kos (4.): Nekaj tračev o Karmeli Kosovel in Vidmarju, Balantiču
Logo 14.11.2020 / 06.10

»Vidmar je bil v teh rečeh precej gosposki. Ne grob. Čeprav je pozneje prihajalo do ostrih trkov, zlasti z mano, se mi zdi.«

Janko Kos pred svojo hišo z očetovim vogalnim reliefom iz žgane gline. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Nadaljevanje prvih treh delov: V bistvu sem duhovno maturiral, ko sem pri Janku Kosu diplomiral (1.) (10. 11. 2020), Janko Kos (2.): Rahlo dekadentne trivialnosti in ideološkosti televizije (12. 11. 2020) in Janko Kos (3.): »Nad Perspektivami je ves čas visela Pučnikova senca.« (13. 11. 2020).

Bio 3: LGL, Vič, FF, SAZU

Nekih prestižnih in svojim sposobnostim primernih služb si v tem času Kos ne more obetati. Tako se leta 1959 prvič zaposli v Lutkovnem gledališču kot over-educated dramaturg — kar je bila sicer »prijetna in niti malo nezanimiva« služba —, leta 1963 pa postane profesor filozofije na Gimnaziji Vič. Pogosto nadomešča odsotne učitelje slovenščine.
Vsaka stvar je za nekaj dobra. Sadovi teh njegovih viških let bogato obrodijo, ko je že na faksu in v razmaku enega leta izda dva znamenita učbenika, po katerih so se učile cele generacije Slovencev, ki imajo končano več kot osnovnošolsko izobrazbo: Temelji filozofije za gimnazije (1973) in Pregled slovenskega slovstva (1974).

Bio 4: Knjige in profesura

Skratka, leta 1969 Janko Kos doktorira in je naslednje leto imenovan za izrednega profesorja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti. Pet let pozneje za rednega. Predstojnik od 1976 do 1986 in od 1990 do 1994. Leta 1977 izvoljen za izrednega člana SAZU, leta 1983 za rednega. Nekaj let predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede na ZRC SAZU. Po Ocvirkovi smrti (1980) urednik Literarnega leksikona. To je tista zbirka 46 tankih, bledo rumenih knjižic, ki so izhajale od leta 1978/79 do 2001 in smo jih komparativisti vsaj v času študija imeli na nočnih omaricah. Od 1991 do 2002 je predsednik uredniškega odbora Enciklopedije Slovenije.

Vidmar 4: »Zanimive dame« 

Vidmar je bil tudi nekaj pesnika, to je jasno. Ti njegovi eseji so včasih kar dobri, poetični, kajne. Tako da mislim, da je v življenju včasih koga idealiziral, zlasti seveda ženske. Recimo Kosovelovo sestro [Karmelo], ki je bila neka njegova ljubezen, kot vemo. Občudoval je tudi Milo Šaričevo. To so bile zanimive dame.
S Šaričevo sem imel precej stika, ko sem bil dramaturg pri Lutkovnem gledališču, ona pa je prevajala neko predstavo, s katero smo šli v Nemčijo. No, zavedal sem se, da je to znamenita predvojna lepotica in igralka, med drugim občudovana tudi od Vidmarja. Morda v neki zvezi z Balantičem.

Josip Vidmar: »Pri nas je cela vrsta ljudi, ki se nekako ukvarjajo z literaturo, ampak vse to skupaj ni kaj prida.« — [Karikatura: Borut Pečar]

Vidmar 5: Simpatija do mladih

Skratka, jaz Vidmarja popisujem, kolikor sem ga lahko doživel, kajne. Kar pa zadeva njegov odnos ne samo do mene, ampak do naše generacije, je bil ta odnos zanimiv, včasih kar pozitiven, kajne. On je gojil neko simpatijo za nas mlade, recimo okrog leta 1950 do 1960. In še pri Perspektivah nam je bil naklonjen, čeprav so seveda bili ti spori, zlasti s Tarasom [Kermaunerjem], deloma s Primožem Kozakom, no, kasneje zlasti s Pirjevcem in tako dalje.
Ampak v teh stvareh je bil on precej gosposki, ne, z eno besedo. Ne grob. Čeprav pa je potem v 60. in 70. letih prihajalo do nekih ostrih trkov, zlasti z mano, se mi zdi. Tega ne omenjam v knjigi, ker sem pozabil ali pa sem deloma hotel zamolčati.

Vidmar 6: »Muzejski eksponat«

Kos je prepričan, da znamenitega manifesta starejše generacije intelektualcev in umetnikov z naslovom Demokracija da — razkroj ne! ni napisal Josip Vidmar. Šlo je za epohalno polemičen spis, objavljen v Delu konec leta 1968, v katerem so konservativci stare šole pod pretvezo »negacije vseh etičnih, estetičnih in tudi socialističnih norm« pompozno, a neuspešno obračunali s takrat že prevladujočimi mladimi modernisti v poeziji in prozi, dramatiki, likovni umetnosti, glasbi. Kos pravi, da je bil ta tekst zelo primitiven. Po njegovem je to bržkone napisal Matej Bor. Res pa je, da je Vidmar od takrat naprej ostal na stranskem tiru kulture in kritike. Kot nekakšen eksponat, ki ga hodimo občudovat v muzej, kajne.

Nadaljevanje in konec jutri.

NAROČI SE
#podlistek #Janko Kos #obrazi
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke