Tudi tokrat se je usulo po vseh digitalnih in analognih kanalih. Posebno “sijajna” je bila že po tradiciji intervencija poslanke, ki socializem pomni kot čas brez sadnih jogurtov. Mojca Škrinjar je vlado kar pozvala, naj podeli “priznanje za opravljeno delo ljudem, ki si to res zaslužijo”.

Ne delamo si iluzij

Uničujoč poraz na referendumu o vodah še boli. Pa ne samo ta. Nevladni sektor je prav v zadnjem obdobju — še posebej, ker so bile akcije politične opozicije razmeroma zlahka ustavljene v parlamentu — pokazal, kakšna naj bo civilnodružbena reakcija in akcija. Nevladniki so delali to, kar morajo: načeti demokraciji so dovajali kisik in prebudili iskro upanja, da mlade generacije v večini niso politično izgubljene v defetizmu, pasivnosti ali raznih conah udobja. Da so se vrnile v prednje vrste političnih procesov in da nameravajo tukaj tudi ostati in sooblikovati prihodnost. Jemljejo veter iz jader tistim, ki v tej državi za politične potrebe raje čas vrtijo nazaj.
​{embed_info_box}191953{/embed_info_box}

Niti iz referenduma niti iz drugih pomembnih nevladnih projektov Janševi seveda niso potegnili lekcije. Teh iluzij si državljani ne delamo več. Vlada je preživela dve leti mandata s pomočjo Desusovih, Jelinčičevih in še kakšnih pomožnih koles, zato samozavestno računa, da bodo poleg njihove lojalne volilne baze tudi mnogi drugi glasovali na pogon promoviranih gospodarskih kazalcev, vavčerske ekonomije in drugih dobrot iz manufakture predvolilnih bonbonier.

Še en račun

Ogledala, kot jih v tej državi nastavljajo Nika Kovač in drugi nevladniki, motijo vladno promocijo uspešnega spopadanja z epidemijo in načrta za okrevanje. Nikakor ni nujno, da maramo vse Nike Kovač. Prav je, da imamo tudi do nevladnega sektorja in sistema njihovega delovanja in financiranja kritičen odnos. Ne smemo pa pozabiti, kako nevarno je, če si oblast s svojimi vzvodi od represivnega aparata naprej predstavlja, da v njen krog pristojnosti spada celo vtikovanje v izbore osebnosti, ki jih ljudje vidijo kot navdihujoče predstavnike skupnosti.

V duhu demontaže nevladnega sektorja — kar je eden od ciljev mandata te vlade — se je teden nadaljeval še s premierovo objavo seznama nevladnih organizacij, združenih v iniciativo Glas ljudstva, in z vprašanjem:

“Pozna kdo kakršenkoli nacionalni dosežek kateregakoli od spodaj navedenih prejemnikov vašega denarja?”

Na tem mestu ne bomo posebej izpostavili nobene. Velika večina organizacij je namreč na različnih področjih pomembna, ker opravlja funkcije in naloge, ki jih država ne zna, ne zmore, noče ali je kako drugače odpovedala na celi črti. Mnogi to delajo prostovoljno. Z denarjem, ki ga dobijo, ravnajo veliko bolj skrbno kot od oblasti opiti vladarji.

Premier ne žali samo nevladnikov. Žali tudi vse, ki jim te organizacije tako ali drugače pomagajo. Zaradi njih smo boljši. Oziroma po njihovi zaslugi nismo kot demokratična, solidarna družba v marsičem zdrsnili še nižje. In ker od vrha države namesto zahvale dobivajo po pravilu batine in žalitve, je pričakovati, da bodo letos poleg poročil o opravljenem delu izstavili še en račun — na volitvah.
​{opomba}191952{/opomba}