Zadnje tedne se vsi pripravljamo na začetek šolskega in akademskega leta. V nekaterih državah so s poukom ali predavanji že začeli, v nekaterih so že v nizkem štartu kot pri nas — toda pred vsemi je izziv spremenjenega načina izobraževanja.
Glede na to, da so ugledne univerze kot Cambridge, Oxford, Harvard razglasile, da bo akademsko leto potekalo večinoma digitalno, si lahko predstavljamo, da jim bodo mnoge visokošolske institucije po svetu sledile. In čeprav v vseh okoljih, na vseh univerzah niso enako pripravljeni na novo digitalno realnost, si lahko obetamo, da so visokošolski učitelji in študenti populacija, ki je najbolj pripravljena na tak eksperiment.
Druga znanja, druge kompetence
Težava pa je, da osnovnošolci in dijaki ter njihovi učitelji nimajo enakih možnosti kot univerze. Še več! Spletno učenje zahteva druga znanja in obenem daje drugačne kompetence, kot smo jih bili vajeni v načinu tradicionalnega učenja.
Težko je primerjati recimo znanja s področja fizike, ki jih učenci lahko precej bolj učinkovito pridobijo z interaktivnimi učbeniki, in razumevanje vsebine klasičnega romana, ki zahteva tradicionalno branje. Si predstavljamo, kaj bi odnesli od branja romana na spletu kot sta Vojna in mir ali Ana Karenina?
Branje na zaslonih
In če upoštevamo ugotovitve raziskovalcev, da opismenjevanje in branje bistveno določa naše možgane, se lahko vprašamo, kaj bodo prinesle spremembe, ki smo jim priča ob uvajanju digitalnega učenja.
Poučevanje in učenje ni eno in isto. Kako poteka poučevanje na daljavo, lahko še kratkoročno nadzorujemo. Še dolgo pa ne bomo vedeli, kaj prinaša digitalno učenje. Kaj prinaša branje na zaslonih. Kako se spreminjajo in razvijajo možgani zavoljo drugačnega načina opismenjevanja ali pridobivanja informacij nasploh.
Tekst vmes
Tudi sami lahko ugotavljamo, da informacije, ki jih pridobimo na spletu, predelujemo na različne načine. Kolikokrat preberemo zapis na spletu od začetka do konca? Kolikokrat preberemo samo nekaj prvih vrstic in nekaj na koncu, tekst vmes pa kar preskočimo.
Gre za drugačen način pridobivanja, predelovanja, primerjanja informacij. Pomembno vprašanje je tudi vprašanje koncentracije za učenju in količina snovi. Tudi jezikovni stili so v primerjavi s tradicionalnimi prilagojeni digitalnim platformam. Imamo vse razloge, da verjamemo, da je naše dojemanje sveta in realnosti v digitalnem svetu precej drugačno.
Poučevanje in učenje ni eno in isto. Kako poteka poučevanje na daljavo, lahko še kratkoročno nadzorujemo. Še dolgo pa ne bomo vedeli, kaj prinaša digitalno učenje. Kaj prinaša branje na zaslonih. Kako se spreminjajo in razvijajo možgani zavoljo drugačnega načina opismenjevanja ali pridobivanja informacij nasploh.
Otroci in odrasli
Ne gre samo za kompetence otrok, ki šele vstopajo v svet pismenosti. Gre tudi za kompetence odraslih. Tudi starejši čutimo pomanjkanje.
Kakovostno živeti v digitalnem svetu je bolj zahtevno, kot je videti na prvi pogled. Po eni strani gre za sposobnost možganov za prebavljanje in predelovanje informacij na drugačen način, kot smo bili vajeni doslej.
Po drugi strani pa gre tudi za sposobnost ločevanja med informacijami, sposobnost razmišljanja, primerjanja, vrednotenja, prepričanja. Brez teh sposobnosti ne bomo imeli nič od nove digitalne realnosti kot posamezniki in družba. V tem primeru se lahko zgodi, da nas bo vse — tudi odrasle, ne samo otroke in mladino — usmerjala agenda, ki je zdaj še niti ne poznamo.