Nadaljevanje teksta Izgubljeni v vesolju neumne televizije (1.): 3 ure na dan za 75% debilizmov (5. aprila).
Ponavljam:
- Čeprav je trditev, da televizija poneumlja, danes nepredstavljiva, anahronistična, celo smešno nergaška, ni bila še nikoli tako aktualna.
- Televizija je igrala pomembno vlogo pri vzdrževanju splošnega stanja duha družbe na spodobnem kulturnem nivoju.
- Televizija je nekoč človeku nekaj pametnega dala in igrala hvalevredno vlogo pri človekovi inkulturaciji in socializaciji.
In dodajam:
- Prvotna kulturno emancipatorična vloga televizije je bila v tem, da je masovno vzgajala in izobraževala skozi razvedrilo.
- Kulturni kánoni razgledanosti, dostojnosti so se počasi razkrajali do konca 20. stoletja, dokler jih ni vsega sesul internet.
- Internet je legitimiziral stupidnost televizije zlasti v kulturno zaostalih okoljih in na majhnih trgih, kakršna je Slovenija.
V segmentu televizije
Iz že citiranega članka v Večeru pa ne izvemo samo, da povprečen Slovenec gleda televizijo kar tri ure na dan, temveč še kaj bolj presenetljivega:
“Televizija v Sloveniji […] ostaja dominanten medij. […] Brez televizijskega sprejemnika danes živi le nekaj več kot odstotek gospodinjstev, dobrih 65% [jih] ima en sprejemnik, slabih 27% dva, več kot 6% […] pa celo tri ali več […].”
Priljubljenost oz. gledanost nekaterih izvirnih ali uvoženih nadaljevank in resničnostnih šovov me vedno znova šokira. Verjetno zato, ker ne podcenjujem ljudi — podcenjujejo se očitno kar sami.
Ampak ne bom se zdaj ob to obregoval. Naj gledajo, kar hočejo. Rad bi samo opozoril na majhnost slovenskega trga in na nevarnosti, ki jih še posebej v segmentu televizije ta prinaša — in še posebej na področju informativnih programov.
Zero-sum game
Takole odgovarja Andraž Zorko iz Valicona na vprašanje, “katere televizije se v ozračju vzpona novih medijev na hude konkurenčne razmere prilagajajo najuspešneje”?
“Po definiciji seveda komercialne. Osrednja komercialna televizija je že pred leti gledalcem ponudila plačljiv TV program ‘na zahtevo’, ki pa seveda ne more tekmovati z velikani tovrstne televizije, kot sta HBO ali Netflix, zato je tudi število njihovih naročnikov majhno. Njihov glavni adut je domača produkcija, a tega je premalo in tudi na tem področju jih bodo globalni tekmeci slej ko prej prehiteli. To je igra, ki je enostavno ne morejo dobiti.”
“V tekmi velikih komercialnih ponudnikov bo kakovost slej ko prej padla, saj se bo ponudba neizogibno prilagajala večinskemu okusu. Tu je priložnost za javno televizijo, ki se ne bi smela prilagajati komercialnim ali z njimi celo tekmovati, kar se na primer dogaja danes na področji informativnega programa, v smislu, da tudi javna televizija vse bolj podlega senzacionalističnemu načinu poročanja.”
Problem oglaševanja
Če torej pustim ob strani turške neveste in se osredotočim na news, je problem televizij še tem hujši. Namesto da bi televizije umirjale žogo družbenih problemov, še skoraj bolj kot med seboj tekmujejo s socialnimi omrežji in s homeopatskimi metodami zdravijo frustracije ubogega naroda.
Marsikdo — z mano vred, če že ne z mano na čelu — se zgraža nad socialnimi omrežji, skoraj nihče več pa se ne zgraža nad televizijo oz. televizijami.
Kar zadeva news, televizije veliko bolj vestno kot resnične probleme pokrivajo najbolj frustrirajoče teme, medtem ko za mnenja najraje sprašujejo ne res kompetentne, temveč najbolj glasne ali najbolj neartikulirane med razočaranimi.
Problem je tudi oglaševanje. Dejstvo, da ima Pro Plus tako abnormalen delež celotnega slovenskega oglaševalskega kolača, se čudovito prilega diskrepanci med dejansko vrednostjo oglasnega prostora, zlasti terminov na televizijah nasploh, in samim dosegom (namreč eyeballsi oz. pozornostjo gledalcev) oglasov — če niti ne omenjam njihove kvalitete kot komunikativnosti, sporočilnosti, da ne rečem učinkovitosti.
Slovensko oglaševanje, zlasti televizijsko, je metanje denarja stran. Totalen zero-sum game, od katerega ne dobi nihče nič omembe vrednega — ne oglaševalci sami, ne mediji, ne uporabniki.
In vse to se dogaja samo zato, ker je Slovenija pač majhen trg. Konkurenca kot tekmovanje v konzervo natlačenih in v olje vloženih sardin se ne more obnesti. Takšna konkurenca je ne samo brez veze — ker je popolnoma irelevantno, katero bodo konzumenti prej pojedli, niti se med seboj ne razlikujejo —, temveč je tudi škodljiva, ker novinarjem in urednikom in nasplošno producentom postavlja napačne cilje: gledanost, vznemirljivost, prepirljivost.
In navsezadnje, kot da bi za sardine v konzervi tudi temeljitost, poglobljenost, relevantnost, kompetentnost bile kaj bolj dosegljive …
Konec.