Berem v včerajšnjem Večeru, da so televizije — namreč slovenske — “pod hudimi konkurenčnimi pritiski” in da je “produkcija slabša […] v smislu inovativnosti in kreativnosti”; “skoraj vse oddaje [so] adaptacije tujih formatov [Lepo je biti milijonar, Biggest Loser, Zvezde plešejo, MasterChef, Usodno vino …]”, kar da “zmanjšuje tveganje, da šov ne bo uspel”.
Slovenske televizije nimajo niti za burek. Niti tako imenovane komercialne. Licenčni formati in predloge so največ, kar si lahko privoščijo. Ampak kljub temu imamo še vedno eno veliko komercialno televizijo v tuji lasti in eno majhno v državni lasti in eno javno televizijo — ki se trudi, da bi komercialkama zlasti na področju newsa konkurirala.

Od zibelke s televizijo

Stanje je še hujše. Po podatkih iz leta 2012 iz istega članka je povprečen Slovenec gledal televizijo ne več ne manj kot tri ure, povprečna Slovenka pa skoraj tri in pol. Na dan!
Alkoholizem? Droge? Nasilje v družini? Prometne nesreče? Samomori? Saj. Ampak če pomislite, da naši rojaki na tako imenovanem malem ekranu več kot tri ure na dan gledajo vsebine, med katerimi je po prizanesljivi oceni vsaj 75% debilizmov, potem je skrajni čas, da se zamislite še nad čim drugim.
Pripadam generaciji, ki je od zibelke odraščala s televizijo. Jaz sam sem odrasel s televizijo. Moj najzgodnjejši spomin je povezan s televizijo. Štiri, pet let star sem gledal serijo Izgubljeni v vesolju in se na tistem sivem kavču skrival mami za hrbet. Strah me je bilo pošasti, ki so na oddaljenem planetu napadale astronavte.
Za boljšo prestavo, o čem govorim, si oglejte to neavtoriziran video na komad Cheepnis od Franka Zappe & The Mothersov z albuma Roxy & Elsewhere.
Kavč je sicer bil mišje siv. Meblov.