S kakšnimi žaljivkami zna Janez Janša zmerjati, vemo še predobro. Ampak da je Spomenka Hribar »razpadajoč spomenik ene večjih tranzicijskih prevar« in »častihlepno, vsebinsko votlo, a poslušno in podlo orodje boljševizma«, je zagotovo najbolj gnusna stvar, ki se mu je kdaj sprdnila na Twitterju.
Njegova edina olajševalna okoliščina je, da je to staro že dve leti in da smo na to že pozabili (če smo sploh kdaj opazili).
Na to nas sicer ni opomnila targetiranka sama v epohalnem nedeljskem Intervjuju na TV Slovenija. Je pa med drugim povedala:
»To, kar se zdaj dogaja, je Janez Janša planiral, kot sem vam rekla, že v 90. letih. To je bil tisti njegov zapis, da se mora celotna družbena struktura premakniti na desno. In zdaj to počne.«
Amen.
Spomenka Hribar je v intervjuju na TVS povedala več kot Kučan, Peterle, Rupel, Bavčar in Janša skupaj v nedavni seriji Pogovori z osamosvojitelji. Intervju je bil odlično tempiran po izteku Rosvitine serije in tudi dobro dopolnilo koncepta osamosvojiteljske zgodovine, ki upošteva samo bele moške na operativnih položajih.
Več kot Kučan, Peterle, Rupel, Bavčar, Janša skupaj
Spomenka Hribar je v intervjuju na TVS povedala Kseniji Horvat več kot Kučan, Peterle, Rupel, Bavčar in Janša Rosviti Pesek (plus Mojci Pašek Šetinc) v nedavni seriji Slovenija 30: Pogovori z osamosvojitelji skupaj.
Povedala pa je tudi več kot kdorkoli — in to že samo to nedeljo, kaj šele v zadnjih tridesetih, štiridesetih letih — na temo partizanov in domobrancev, nekdanjih komunistov in današnjih desničarjev, pa seveda o tako imenovani spravi, da ne rečem o političnem bistvu novodobnega slovenstva. Pa ne samo desničarstva, da ne bo pomote.
Intervju je bil odlično tempiran po izteku Rosvitine serije. Bil je tudi nujno dopolnilo in popravek konceptu osamosvojiteljske zgodovine, ki upošteva samo bele moške na operativnih položajih.
Agent provocateur
Spomenka Hribar je bila ne samo primordialni agent provocateur nerealizirane, travmatične duhovne in politične tranzicije iz jugoslovanske komunistične, socialistične družbene in državne ureditve v samostojnost in demokracijo, temveč je še danes tudi simbol in žrtev nepripravljenosti, že kar nesposobnosti slovenskega naroda in državljanov za/na soočenje s polpreteklo zgodovino.
Spomenka je bila prva, ki je v začetku 80. let lansirala ali v okviru tedanjega novorevijaštva vsaj prva konsistentno formulirala idejo sprave kot moralnega priznanja in opravičila in kesanja povojnih oblasti za zločine, ki so jih zagrešile in jih dolgo, predolgo tudi prikrivale, zanikale, relativizirale.
Da je priredba antične Antigone, ki je hotela pokopati oba brata — tudi tistega brata, ki je padel na »napačni« strani zgodovine in politike —, postala osrednja slovenska zgodba zadnjih desetletij, ni zasluga samo Spomenke Hribar, je pa bila prav ona pri tej naraciji seveda bistvena.
Kaj se je potem pravzaprav zgodilo? Kako se ta njena zasluga spremenila v krivdo in greh?
Zakaj se ideja sprave ni prijela?
Ideja sprave — konkretno njen njen esej [Krivda in greh, 1983, objavljen 1987, op. MC] — je bila za Spomenko Hribar predvsem osebno »očiščenje«, ker je dolgo verjela v komunizem.
Seveda pa ne moremo mimo tega — česar sicer ni povedala —, da je bila sprava tudi operacionalizirana kot sredstvo političnega boja proti dotedanjim samodeklariranim prenoviteljem, ki so hočeš-nočeš sestopali in sestopili z oblasti. V 80. letih je bila strava sredstvo najprej v disidentskih krogih, na intelektualnem, kulturnem nivoju, po 1990 pa tudi v Demosu, na političnem.
Zakaj se ideja sprave ni prijela? Če danes gledamo in poslušamo Spomenko Hribar, ko dosledno, konsistentno vztraja pri svojih stališčih iz 80. let, se zdi neverjetno, da si je desnica ni vzela za svojo ikono. Desničarji bi ji morali biti vendar hvaležni! Njena nekdanja in današnja stališča se v resnici zdijo bolj desna kot leva — in zato tudi ne preseneča, da je niti levica ne mara.
Kali radikalizacije
Seveda pa se je Spomenka odvrnila od desnice tako kot že nekoč prej od komunizma. In seveda nismo pozabili — Janez Janša pa še tem manj —, da je leta 1994 zagovarjala njegovo odstavitev s funkcije obrambnega ministra po aferi Depala vas. Še dve leti pozneje pa je napisala knjigo (o Janši in takrat še nedonošenih desničarjih) z daljnovidno preroškim naslovom Svet kot zarota.
Spomenka Hribar je bila ne samo primordialni agent provocateur nerealizirane, travmatične tranzicije iz jugoslovanske družbene in državne ureditve v samostojnost in demokracijo, temveč je še vedno tudi simbol in žrtev nepripravljenosti slovenskega naroda in državljanov za/na soočenje s polpreteklo zgodovino.
Kali upora
In tudi kali upora so pognale že takrat. Najprej je del SDZ že na dan kongresa zaradi Janševe totalitarne trme šel na svoje. Konec leta 1991 je razpadel Demos. Aprila 1992 — kak teden pred volitvami, na katerih je končno zmagal Drnovšek — je Spomenka v Sobotni objavila svoj znameniti tekst Zaustaviti desnico.
Janša sovraži Spomenko zato, ker se ji je izneveril in jo tako rekoč zatajil.
V bistvu gre za skodelico kave:
Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.
Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom:
»Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!«
No, to. The rest is history.