Seveda pa je Kovačičeva pobuda za oceno protiustavnosti Levice in SD škodljiva in moteča za normalno delovanje demokracije in pravne države. Ko bo Ustavno sodišče presodilo — in skoraj stoprocenten sem, da bo —, da obstoj teh dveh strank ni v nasprotju z ustavnim redom, bo to zadoščenje in zagotovilo. Zadoščenje in zagotovilo, da vendarle živimo v demokratični in pravni državi in da se nam ni treba bati, da lahko vsak angažiran in dovolj zoprn kreten po namišljeno legalni poti nekaj doseže že samo tako, da si vzame pravico, ki mu načeloma pripada. In kolikor toliko pomirjujoč dokaz, da (vsaj) najvišja sodna instanca deluje.
Trhla demokratična tradicija
Že mogoče. Toda s takimi sodnimi manevri se vzpostavlja in normalizira drugačna, trhlejša in beligerentnejša demokratična tradicija. Prepričan sem namreč, da tokratna pobuda za presojo ustavnosti ne bo zadnja. Če je ne bo vložil Kovačič, bo pa kdo drug. The show must go on. Desničarjev je v Sloveniji sicer relativno malo — ali vsaj bistveno manj kot normalnih in levičarjev skupaj —, so pa zato tem bolj fanatični in državljansko perverzni.
{embed_info_box}193122{/embed_info_box}
Zato jim bo po mojem sčasoma uspelo uveljaviti to noro misel, da je ustavno ali nasploh pravno prepovedovanje določenih političnih subjektov ter političnih prepričanj in ravnanj najelegantnejši, če že ne najučinkovitejši način političnega boja. Da če političnemu nasprotniku ne moreš drugače do živega — recimo v Državnem zboru in/ali v televizijskih soočenjih — ali če ti pač gre na živce, potem pač poskrbi za to, da ga bo sodna instanca postavila izven zakona.
Pred strašnim kipom
Za razliko od drugih, ponavadi v pravni latovščini napisanih ekspertiz sem z užitkom in odobravanjem prebral odgovor na Kovačičevo pobudo odvetniške pisarne Pirc Musar & Lemut Strle, ki zastopa SD. Ne bi se mogel bolj strinjati z njihovo interpretacijo domnevno sporne strankine uporabe tako imenovanih totalitarnih simbolov in priklanjanja komunističnim klavcem (kot Borisa Kidriča v množini poimenujejo desničarji).
Seveda se Tanji Fajon, Dejanu Židanu in Marku Koprivcu ob 75-letnici ustanovitve prve slovenske vlade v Ajdovščini ne bi bilo treba ravno priklanjati. Vsaj ne fizično, z nagibom glave in telesa — sploh pa ne pred tistim strašnim kipom v Parku Sveta Evrope. To je res zgledalo malo smešno in retro in še danes — po skoraj dveh letih, ki jih je desni medijski pogon izkoristil za to, da je do nezavesti reproduciral fotografijo teh treh priklanjajočih se mandeljcev in repliciral svoje propagandistično zgražanje — dejansko vzbuja spomine na čase nadobudnih pionirčkov, ki so pozneje zrasli v grebatorsko omladino in prepevali Računajte na nas.
{embed_info_box}193123{/embed_info_box}
Venec na daljavo
Problem političnega komuniciranja in politične kulture Socialnih demokratov je seveda samo del problema. Ker če naglas razlagajo, da so “ponosni nasledniki Zveze komunistov”, potem si naj pripišejo posledice — in te posledice žal niso samo to, da v očeh nekaterih izpadejo kot nadobudni pionirčki, ampak tudi to, da se v domnevno pluralni družbi najdejo tudi nepismeni, a tem bolj politično podjetni modeli, ki se jim jih zdi potrebno zašpecati na Ustavno sodišče z namenom, da bi jih enkrat za vselej utišali.
Tako imenovani komunizem kot instantni in priročni eksorcistični in ekskomunikacijski bavbav ni zadnje in edino orožje, ki je desničarjem še preostalo. Naprej metati strankam, da so tako ali drugače komunistične ali nekako pač povezane s komunizmom — in na podlagi tega izpeljevati pravno teorijo, da jih je treba prepovedati —, je popolna neumnost. Kot bi bila popolna neumnost prepovedati SDS samo zato, ker vzbujajo vtis, da so ponosni nasledniki domobrancev. (Priznajmo: Janša je vsaj toliko pameten, da se ni šel osebno klanjat h grobnici, ampak je samo ukazal položiti venec na daljavo.) Eno ali drugo pa je seveda stvar naše svobodne izbire — in ne Ustavnega sodišča.
{opomba}193121{/opomba}