Tokrat si bom pri pisanju kolumne za spremembo nadel službeni klobuk. Želim namreč predstaviti delovanje ene od dejavnosti Sveta Evrope, ki v zadnjih dneh v Sloveniji dviguje kar precej prahu. Gre za Platformo za zaščito novinarstva in varnosti novinarjev, ki ravno v teh dneh praznuje petletnico delovanja in za katere upravljanje in delovanje sem že od samega začetka s strani Sveta Evrope zadolžen.
Naj takoj na začetku pojasnim, da v svojem tekstu ne bom komentiral vsebine prijav partnerskih organizacij Sveta Evrope glede domnevnih kršitev medijske svobode v Sloveniji, niti odgovorov slovenske vlade nanje. Glede na mojo vlogo v delovanju te platforme takšno opredeljevanje ne bi bilo primerno.
Platforma je posrednik med civilnodružbenimi partnerji in vladami držav članic. Sam nimam nikakršnega vpliva na vsebino objav na platformi, pa naj gre za prijave ali vladne odgovore nanje. Ne enih ne drugih ne morem naročati, spreminjati, preprečevati.

Pomen nemotenega delovanja medijev

Kritike in žaljivke, ki sem jih bil ob objavi nekaterih zadnjih prijav glede domnevnih kršitev v Sloveniji deležen od dela političnega spektra in tvitosfere, sem si zaslužil toliko, kot bi si zaslužil pohvale ob objavi zadnjega odgovora slovenske vlade. Torej popolnoma nič.
Poleg tega je logično — še posebej v trenutni krizni situaciji —, da organizacija, zadolžena za nadzor spoštovanja človekovih pravic, demokracije in vladavine prava, o stanju na tem področju v državah članicah in še posebej glede primerov domnevnih kršitev, ki se na koncu lahko znajdejo tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, komunicira po uradnih kanalih, v prvi vrsti generalne sekretarke Marije Pejčinović Burić.
Svet Evrope je v nedavno objavljenih smernicah glede zaščite človekovih pravic in delovanja demokracije v kriznih okoliščinah poudaril izjemen pomen nemotenega delovanja medijev v sedanjih okoliščinah. To je bilo tudi sporočilo odgovora generalne sekretarke na odprto pismo, ki so ga glede ukrepov nekaterih vlad držav članic nanjo naslovile partnerske organizacije platforme.

Zakaj platforma in kako deluje?

Kaj je torej platforma, zakaj je nastala in kako deluje? Njeno ustanovitev je narekovala potreba po večji učinkovitosti Sveta Evrope pri zaščiti svobode izražanja, ki jo v 10. členu zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah. Ta letos praznuje 70-letnico obstoja, obenem pa preživlja eno svojih najtežjih preizkušenj. V Evropi je vedno več politike, ki prisega na vrednote, ki so alternativne, če ne celo diametralno nasprotne tistim, ki jih od konca 2. svetovne vojne v Evropi zagotavljata konvencija in Evropsko sodišče za človekove pravice.
ESČP je sodna instanca nadzora spoštovanja konvencije, vsa druga telesa in institucije Sveta Evrope pa so v tej ali oni obliki namenjeni pomoči državam, da čim uspešneje izpolnjujejo svoje obveznosti v okviru konvencije in da morebitne težave rešijo, še preden pride do tožb pred sodiščem v Strasbourgu. To nima ne zmogljivosti ne mandata, da bi delovalo kot avtomatična zadnja sodna instanca glede vseh domnevnih kršitev človekovih pravic in političnih svoboščin.
Cilj Sveta Evrope je, da se sistemsko zagotavljanje pravic in reševanje kršitev vzpostavita na ravni držav članic. Na mnogih področjih — od ravnanja z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost, do preprečevanja nasilja nad ženskami ali spoštovanja manjšinskih pravic — so države članice sprejele specializirane konvencije, v okviru njih pa nadzorna telesa, ki v rednih presledkih pripravljajo poročila o stanju v posameznih državah članicah, z namenom opozarjanja in pomoči pri reševanju morebitnih težav. Na področju svobode izražanja ni ne specializirane konvencije ne nadzornega mehanizma. Večina držav članic in parlamentarna skupščina Sveta Evrope sta dolga leta opozarjali na to institucionalno vrzel, ki je organizaciji oteževala celovito in kontinuirano spremljanje stanja in učinkovito podporo državam članicam v odpravljanju vse pogostejših težav.

Najustreznejša rešitev

Čeprav bi bila po mnenju mnogih najustreznejša rešitev posebna evropska konvencija o zaščiti svobode izražanja in neodvisnosti medijev, se je del držav članic temu uprl, češ, nadzora nad spoštovanjem demokratičnih načel je preveč in zanj ni potrebe. Z današnjega vidika je šlo pri tem za prenagljeno samozadovoljstvo, vendarle pa je na koncu prišlo do odločitve za alternativni način spremljanja spoštovanja 10. člena.
Tako je aprila 2014 Odbor ministrov Sveta Evrope odločil, da se vzpostavi »internetna platforma, ki bo zbirala in objavljala informacije zainteresiranih organizacij, ki ščitijo svobodo medijev, glede možnih kršitev pravic, ki jih zagotavlja 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah«.
Pol leta kasneje so memorandum o sodelovanju podpisale štiri prve mednarodne nevladne organizacije, do danes pa je njihovo število naraslo na 14 najbolj vplivnih in prestižnih civilnodružbenih organizacij na področju svobode medijev v Evropi in v svetu. Platforma je začela delovati aprila 2015, do danes pa je bilo na njej objavljenih 697 prijav. Od teh jih je 411 prejelo odgovor držav članic ali pa so bile po mnenju partneric zadovoljivo rešene in grožnja svobodi medijev ne obstaja več.
Deficit skoraj 300 prijav, ki niso dobile odgovora, gre predvsem na račun treh držav članic: Ruske federacije, Turčije in Azerbajdžana, na katere se tudi nanaša daleč največ prijav. Vse druge države praviloma hitro in vsebinsko odgovarjajo na objavljene primere. Primer dobre prakse je Francija, ki je za odgovore na prijave vzpostavila medresorsko koordinacijo, v kateri sodelujeta tudi ministrstvo za pravosodje in notranje zadeve. Med najbolj odzivnimi je tudi Slovenija, ki je odgovorila na vseh osem dosedanjih prijav, od katerih jih je pet še aktivnih, tri pa so od partneric označene kot rešene.

Brez posegov

Ko na platformo prispe prijava, je ta brez posegov v vsebino objavljena. Država članica, na katero se prijava nanaša, prejme obvestilo s povabilom, da na prijavo odgovori.
Pomembno je tudi poudariti, da gre pri objavljenih prijavah za stališča civilnodružbenih partneric, ne nujno za mnenja in ocene Sveta Evrope. Pristojna telesa in predvsem generalna sekretarka se na podlagi objav samostojno odločajo, ali in kako bodo reagirali. Ni izključeno, da se ocena obstoja grožnje ali stopnje resnosti grožnje s strani Sveta Evrope razlikuje od stališč partnerskih organizacij. V največjem številu primerov, ko Svet Evrope ne sprejema nadaljnjih korakov, pa gre za situacije, v katerih Svet Evrope oceni, da države članice ustrezno reagirajo same.
Glavni namen delovanja platforme je spremljanje stanja, izmenjava informacij in — ko je potrebno — vzpostavljanje dialoga in sodelovanja, ki naj pripelje k reševanju težav v zagotavljanju nemotenega in varnega dela medijev in novinarjev. V petih letih delovanja je bilo uspehov veliko, tako glede individualnih primerov kot v iskanju sistemskih odgovorov na težave, ki se pojavljajo v več državah članicah. Več o tem si lahko ogledate na spletni strani platforme, ki je javna in omogoča dostop in iskanje vseh informacij glede prijav, vladnih odgovorov in morebitnih dodatnih stališč in korakov pristojnih teles Sveta Evrope.
Platforma se razlikuje od drugih mednarodnih mehanizmov predvsem po tem, da deluje na temelju partnerstva s civilno družbo. S tem izpolnjuje dva prioritetna cilja Sveta Evrope, ki so ju na zadnjem ministrskem zasedanju maja 2019 v Helsinkih določili zunanji ministri držav članic. Gre za poziv k okrepitvi sodelovanja z nevladnimi organizacijami in za zaščito njihovega nemotenega delovanja, pa tudi za odločnejše ukrepe za zaščito svobode izražanja in neodvisnosti medijev.
Odločitev ministrov seveda ni naključna. Neodvisni mediji in civilna družba so del sistemskih varovalk, brez katerih preprosto ni delujoče pluralistične demokracije. Kljub temu ali ravno zato so tako novinarji kot civilna družba v nekaterih evropskih državah pod vse večjim pritiskom. Od odgovorov na te grožnje in pritiske je v mnogočem odvisno, v kakšnem političnem sistemu in v kakšni Evropi bomo živeli v prihodnosti.