»Gospa Pavlič Kamien? Dober dan, sestra Vlasta z Endokrinološke klinike pri telefonu. Zapisano imam, da se 21. januarja oglasite pri nas. Vas lahko pričakujemo?«
»Seveda«, sem rekla. »Sem si rezervirala proste dneve v koledarju. Ob kateri uri?«
»Okoli 17. bo najbolje«.
V nadaljevanju sem preverila, kaj moram imeti s seboj in ali pregledi res trajajo od 5 do 7 dni, kot je bilo napovedano. Potrjeno.
Leto in pol hodim okrog zdravnikov, ki se trudijo odkriti razloge za hudo uhajanje srca ob sploh ne velikih obremenitvah, zaradi česar sem se morala odreči teku. Celo med običajnimi sprehodi mi srce včasih potegne na 170 utripov na minuto in še kakšnega več. To lahko traja ves čas sprehoda ali samo kratek čas. Ni pravila, vsakokrat je drugače. Zaradi tega najbrž ne bom umrla, vendar bom doživljenjsko na tabletah, če ne odkrijemo razloga. Raje imam še en pregled in s tem upanje.

Nisem prišla na dopust

Receptorka je bila zelo ljubezniva, ko sem jo povprašala za smer. »Ste prišli na obisk ali boste sprejeti? Najprej levo, nato takoj desno do dvigal.«
To je bilo moje prvo srečanje bližnje vrste s Kliničnim centrom Ljubljana. Endokrinološka klinika je v 8. nadstropju. Pozicija z razgledom. Penthouse, sem si rekla.
Prišla sem s kovčkom, ki ga uporabljam za krajše dopuste, pa s torbo in računalnikom, polnilcem za mobilni telefon, rokovnikom, knjigo Mihe Mazzinija Funny in z obvezno knjižico sudokujev. Da o svoji lastni pižami, copatih ter vsakdanji kozmetiki niti ne govorim.
Spet prijazni medicinski tehnik me je sprejel in povabil na pogovor, da urediva administracijo. Starost, višina, teža, bolezni, alergije, operacije, zdravila … — vse sva popisala. Bil je vesel in zabaven, govoril je slovensko z močnim ex-yu L-jem, ki je bil z njegovih ust slišati prav hudomušno. Kot bi se šalil. Z veseljem bi mu povedala še kaj.
Potem pa me je peljal v sobo.

Pregrajena soba

Tu se končno začne razkrivati slika najbolj elitne in najbolj sodobne bolnišnice pri nas. Ne kar neke bolnišnice — ampak Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Že pisarna, kjer so me sprejeli, ni bila kaj prida. Ampak sem si mislila, da v UKC pač ne vlagajo v backoffice, temveč v udobje bolnikov.
Kakšna zmota! Čakala me je ogromna soba, pregrajena na dva dela. V vsakem so bile po tri postelje, med seboj ločene z zaveso. Na eni strani so bile starejše gospe, mene pa so dali v mlajši oddelek.
Dobila sem omarico, v katero sem komaj spravila plašč in obleko. Na tla sem položila čevlje, nanje torbico in čez računalniško torbo. V omaro, ki meri v širino kakih 20 cm, kovček seveda ne gre, pa če ga človek še tako obrača sem in tja.
Nočna omarica je bila pravo strašilo. Stara, grda, kovinska, odrgnjena, škripajoča. Predstavljam si, da so takšne imeli naši moški pri vojakih. Omarica je imela predal, ki mi ga nikoli ni uspelo potegniti ven enakomerno. Vedno je zavil postrani in še bolj zaškripal. Pod njim je bilo dvoje vratc za dve bedni polički. Postelja je imela daljinca za klic v sili in individualno nočno lučko. Ostali gumbi so bili mrtvi. Daljinec je bil pametnejši od postelje.

Nekoč na boljšem kot doma

Kopalnica in stranišče sta bila na hodniku. V stranišču polička in dve kanti za urin. Kar tako. Na očeh vsem pacientkam. V kopalnici pa je bil tuš, ki je šprical povsod, samo ne tam, kjer si se nameraval zmočiti.
Hodniki so polni omar. Starih, privlečenih iz neznanih virov. Vsaka je drugačna. V teh omarah so se verjetno starali bolniški kejsi. Nobene sobe za druženje, nobene televizije, nobenega udobja. Vrata, kot bi jih zglodale miši, stoli zguljeni, po hodnikih odložena različna oprema.
V 70. letih, ko je bil UKC zgrajen, je verjetno res bil ugledna medicinska institucija. Pacienti, ki so se takrat tam zdravili, so morda prišli celo v boljše sobe, kot so jih imeli doma.
Danes pa je UKC sramota za državo.

Zamašiti kanale

Ampak ljudje so izjemni. Prav vsi. Od receptorke ter medicinskih sester in tehnikov pa do zdravnikov in študentov. Odkod jim v tem zmahanem, razdrapanem okolju energija, da še vedno dobro delajo? Odkod pri teh plačah, nad katerimi se ves čas zgražamo, in delovniku, ki se nikoli ne konča, jemljejo energijo, optimizem in nasmehe, prijaznost in ljubeznivost?
UKC so ljudje. Ljudje, ki delujejo na čisti, nepokvarjeni, neskorumpirani etični pogon. Ljudje, ki se zavedajo, kako majhen in nebogljen je človek v bolnici in da so oni samo zato tam, da mu ohranijo dostojanstvo, vlijejo pogum in povrnejo zdravje.
Iskreno se zahvaljujem vsem v UKC, ki so imeli opraviti z mano. 
Pristojnim na Ministrstvu pa povem samo tole: naj se že enkrat zganejo in vržejo našemu zdravstvu rešilni pas. Pa ne v obliki svežega denarja. Tega ni treba. Naj samo zamašijo kanale, v katere ponikne toliko denarja.