Revija
#intervju #korona #vlada #protesti
Intervju z Mladenom Dolarjem o politiki obscenosti in patologiji vladanja
Logo 08.11.2020 / 06.05

»Istega dne kot bolezen smo dobili novo vlado. In to vlado, ki je že v izhodišču najbolj patološka, kar smo jih doslej imeli.«

Mladen Dolar: »V prvem valu se je zdelo, kot da smo nenadoma deležni komunizma.

Mladen Dolar je filozof, eden utemeljiteljev ljubljanske lacanovske šole. Področja njegovega raziskovanja so nemška klasična filozofija, sodobna francoska misel, psihoanaliza in teorija umetnosti. V slovenščini je objavil ducat knjig, od Strukture fašističnega gospostva do Uprizarjanja konceptov, njegova angleška knjiga A Voice and Nothing More je prevedena v deset jezikov.
V zvezi s tem intervjujem pričakuje to:

»To je že tretja Janševa vlada in vsakič sem tudi javno rekel kaj kritičnega. Ampak zanimivo: če rečem v Mladini, se ne zgodi nič. Troli so Mladino odpisali. Ko sem kaj podobnega rekel v Sobotni prilogi Dela, se je name vsula gnojnica. Dobival sem odurne maile v polpismeni slovenščini in grožnje z nasiljem. Bomo videli, kaj se bo zgodilo ob intervjuju v Večeru. To me zanima kot socialni eksperiment.«
Najprej se je zdelo, da je koronavirus prinesel ob vsem strašnem tudi nekaj dobrega, postanek. V prvem valu je nastalo veliko esejev, knjig, celih projektov, tudi izpod peres filozofov. V drugem valu je samo še želja, naj se to že enkrat neha. Kako vi živite ta čas? Kako ga je mogoče misliti skozi filozofijo?

V prvem valu se je zdelo, kot da smo nenadoma deležni komunizma. Imeli smo čas zase, lahko smo brali knjige, ki jih že dolgo nismo, se ustavili in začeli reflektirati, odkod kot družba prihajamo in kam gremo. In tudi ukrepi, ki so bili sprejeti, so bili naravnani socialno, govorilo se je o univerzalnem temeljnem dohodku in zavladala je splošna podpora javnemu zdravstvu, ki je v takih časih tako ali tako edina možnost.
Po eni strani je skratka prišlo do zanimivega zastoja, ki je ponudil prostor refleksije, po drugi strani pa je pandemija kot povečevalno steklo povečala tudi antagonizme, ki so v družbi ves čas tleli.
Ustavitev in izolacija sta pomenili samo, da so se povečale razlike med revnimi in bogatimi, med tistimi, ki imajo svoje stanovanje, v katerem lahko sedijo in meditirajo, in tistimi, ki nimajo kje. Bistveno se je zaostril položaj prekarcev. Nenadoma je postalo odločilno, kje, v kakšni instituciji delaš, če sploh. Bistveno se je povečala razlika med moškimi in ženskami, ženske so veliko bolj izpostavljene poklicno in bolj so izpostavljene domačemu nasilju. In povečala se je razlika med starimi in mladimi. Stari so začeli množično umirati, pri nas v še večjem deležu kot drugje. Nismo zdaj zboleli. Očitno je postalo, da smo bili kot družba bolni že prej. Izpostavila se je družbena bolezen neenakosti, umanjkanje skrbi za deprivilegirane. S kovidom-19 so antagonizmi samo prišli na dan. Vprašanje ni samo, kako pozdraviti kovid-19, temveč kako pozdraviti družbo.

Kdo se še spomni februarja?

Velika razlika med prvim in drugim valom je najprej v tem, da je bilo takrat vse šokantno in novo. Februarja sem se z velikim nelagodjem lotil prvega predavanja po Zoomu, vendar so študenti rekli: »Prosimo, nadaljujte. Zdaj nujno potrebujemo dozo intelektualnega življenja.« In dejansko sem potem dal dodatne termine za predavanja. Poslušalo je toliko študentov, kot jih nimam v predavalnici nikoli, ker so se pač delili linki. V tem drugem lockdownu je na Zoomu vse akademsko življenje. Februarja — kje je zdaj februar, kdo se ga še spomni? — še vedel nisem, kaj je Zoom, zdaj pa sem od njega zelo utrujen. Kolektivno in globalno se nas je polastila utrujenost. Mora, ki se kar vleče in vleče. In to še toliko bolj, ker za ta drugi val res nihče ne more reči, da je bil nepričakovan.
To ne leti samo na našo vlado, ampak tudi na druge po svetu: v šestih mesecih nihče ni naredil nič. Brž ko je bilo mogoče, so spet začeli zapirati oči. Ta neverjetna človeška sposobnost, da nočeš videti nečesa, kar je evidentno, se je pokazala na začetku pandemije, še bolj neverjetno pa je, da se je znova potrdila ob drugem valu. Z osnovnošolsko matematiko smo lahko videli, kako se številke podvajajo in da se bo zgodilo, kar se je zgodilo. Vlada pa ni storila ničesar, nobenih pravočasnih ukrepov, nobenih dodatnih kadrov, opreme in zaščite. To je res velik poraz te oblasti.

V prvem valu ste skupaj z več kot 70 evropskimi intelektualci podpisali poziv Evropski komisiji, naj takoj ukrepa proti Madžarski, kjer da so pod pretvezo boja s koronavirusom ukradli oblast. Tudi naša vlada je sprejela veliko zelo resnih drugih ukrepov, čeprav ni pravočasno sprejela nobenega resnega ukrepa proti koroni. Kakšna družba bomo, ko bo koronavirus za nami?

Povezava bolezni in bolezenskih družbenih pojavov je ves čas na tnalu. Slovenija je eksemplaričen zgled. Istega dne kot bolezen smo dobili novo vlado. In to vlado, ki je že v izhodišču najbolj patološka, kar smo jih doslej imeli. Vlado, ki ni nastala na podlagi volilnega rezultata, uspeha ali programa, temveč na podlagi dilanja, miškulanc, mešetarjenja. Zato, da bi nekaj ljudi ohranilo svoje stolčke v parlamentu. To je edina in generalna podlaga te vlade.
Če vlada nastane na ta način in to v času pandemije, je to zelo slaba popotnica. Možnost izrednih razmer se izrablja za to, da oblast nastopi kot plen, ki ga je treba čim prej pohopsati, kar je v teh časih toliko lažje. Janša ne more odpreti ust, ne da bi s kom obračunaval, ne da bi komu grozil, ne da bi koga žalil, poniževal, izsmejaval ali izključeval. To je človek, ki pač očitno ni dorasel državniški funkciji. Državniška funkcija pomeni zmožnost govoriti v imenu skupnosti in to skupnost povezati, združiti v imenu neke prihodnosti, ideje.

Veteran

Kakšno opozicijo imamo? Oblásti se je v teh razmerah težko upreti. Ne samo zato, ker se ni mogoče zbirati, ampak ker so se tistim, ki so protestirali recimo proti ukinjanju javne televizije, pridružili tisti, ki nočejo nositi mask ali pa anticepilci …

Imamo proteste, dogajajo se vsak petek in sam se jih zvesto udeležujem. Po nekem naključju bo v tem času izšla monografija Toneta Stojka, ki je fotografiral ljubljanske proteste od leta 1968 naprej. Prosili so me, da napišem krajše spremno besedilo, zato sem si fotografije podrobneje ogledoval — in nenadoma na fotografiji demonstracij iz maja 1970 zagledal sebe, v prvih vrstah, skupaj z Juretom Detelo in Jašo Zlobcem. Tako da se protestov zvesto udeležujem že 50 let, ne samo tukaj in zdaj.
Kot »veteran« sem vesel, da se na ta način, res neorganizirano in z vseh vetrov nabrano, ampak vendarle formira neka kolektivna volja. Vendar sem tudi žalosten, ker sem bil tolikokrat priča, da so mnogi časi, ko se je formirala kolektivna volja, izpuhteli in propadli.

Maj 68

Pravite, da ne more biti samo ulični teater — metaforično in dobesedno, najbrž —, ampak del protestov so tudi v zadnjem času problematizirane umetniške akcije. Kaj pravite o njih? Najdejo na pravi način pravega naslovnika?

Moje prebujenje k demonstracijam in uličnemu je bilo maja 1968. Takrat sem bil še gimnazijec. Leta 1969 pa sem bil prvič v Parizu, zgrešil sem torej glavno stvar za eno leto. Vendar je bil Pariz še vedno popisan z grafiti, še vedno je ta duh lebdel nad mestom. In če pogledamo nazaj, vidimo, da je bila situacija pravzaprav podobna. Na eni strani so bile takrat ortodoksno marksistične skupine, ki so se klale med seboj, maoisti, trockisti … Ko so sami vodje demonstracij dvajset let kasneje gledali posnetke, so bili osupli, kako zelo so uporabljali marksistični besednjak: »razredni boj«, »diktatura proletariata« itd. Ta besednjak je dvajset let kasneje povsem izginil.
A to je bil en segment. Drugi segment so bili na primer situacionisti, Guy Debord in drugi, ki so imeli povsem svojo linijo, linijo performansa, uličnega teatra in vprašanje kritike družbe spektakla, medijev … Ta dva zelo heterogena elementa sta bila v maju 68 ves čas navzoča. Temu pa so se pridružili še sindikati, delavci, nastalo je razmeroma široko gibanje, seveda ves čas po malem v sporih, kot se levica pač vedno prička med seboj. Vedno je sedem odborov in vedno vsak med njimi trdi, da je edini avtentičen, drugi pa so izdajalci. To je pač neka folklora levice, ki traja vsaj od takrat, ko jaz sodelujem pri tem, pol stoletja. Hočem reči, da v tem, da imamo več delov, interesov in logik, ne vidim velike težave, ampak bogastvo. Bistveno pa je, da se vendarle nazadnje stečejo v neki program in organizacijsko strukturo.

Mladen Dolar: »Bomo videli, kaj se bo zgodilo ob intervjuju v Večeru. To me zanima kot socialni eksperiment.« — [Fotografija: Andrej Petelinšek]

Artistične provokacije

Kar pa zadeva te artistične provokacije: zadnja je očitno hotela pokazati, da hoče ministrstvo uničiti kulturo in da ima krvave roke. Vendar dejstvo, da je mogoče pri tem manipulirati s povsem drugačno interpretacijo, kaže na to, da akcija vendarle ni bila dobro premišljena. Tudi meni se sploh ne zdi posrečena, pa ne zaradi groženj z nasiljem, ki jih tu išče Ministrstvo. To gibanje po svoji naravnanosti nikakor ni nasilno. S provokacijami pa je tako, da so nekatere zelo duhovite, nekatere pa bolj spremenljive sreče. Ampak to spada k množičnim gibanjem.

V prvih vrstah protestov imamo humaniste in umetnike. Kaj nam to pove? Nam lahko kaj pove o položaju in vlogi umetnosti v sodobnem svetu ali naši družbi?

Umetniki in humanisti so en del protestov. Sam sem predvsem osupel nad tem, koliko je mladih. Tu in tam srečujem stare kolege, ampak smo bolj osamelci, glavnino tvorijo druge generacije. Glede umetnosti pa mislim, da smo s tem Ministrstvom zašli v nesrečno situacijo, v razglabljanje, ki nikakor ni produktivno. Ministrstvo je začelo deliti umetnost na naše in vaše. Oni, ki so na protestih, ne zaslužijo državne podpore. Odpira se perspektiva, kjer se kaznuje ali nagrajuje glede na pripadnost politični usmeritvi. Če se to začne, je z umetnostjo konec.
Vprašanje je preveč generalno, da bi se dalo odgovoriti na kratko, ampak poskusimo. Ali obstaja definicija umetnosti? Mislim, da ne in da je to zelo dobro. In da se je treba paziti ljudi, ki imajo definicijo umetnosti in vnaprejšnji vatel zanjo.
Navsezadnje je umetnost ravno tisto, kar sega čez meje tega, kar je v neki konstelaciji videti kot možno, ker premika parametre tega, kar je možno. In zato je umetnost vedno bila v nasprotju s silami statusa quo, s tistimi, ki hočejo perpetuirati obstoječe duhovne in socialne strukture.
To je seveda grobo in generalno rečeno. Seveda je oblast vedno tudi kupovala svojo umetnost zato, da bi gradila svojo glorijo, ampak če je bila umetnost res umetnost, je segala čez to. Mozart je vse, kar je napisal, napisal po naročilu. Nekdo je plačal, ker si je obetal, da bo dobil slavo, dobil pa je recimo Figarovo svatbo, ki je eden najbolj revolucionarnih komadov. Prav zato, ker širi meje možnega, gre umetnost vedno na živce tistim, ki prisegajo na kakšno pozitivno definicijo umetnosti in podpirajo sebi všečno. Mislim, da pozitivne definicije umetnosti ni in da je to dobro. Kulturna politika bi morala poskrbeti za javno infrastrukturo, vse drugo pa pustiti odprto.

Konec politike je bil že prej

Pogovarjava se tri dni pred ameriškimi volitvami. Predsedniške volitve so že po definiciji volitve osebnosti, ampak vseeno se je včasih vsaj ustvarjal vtis, da imajo kaj opraviti s političnimi prepričanji, če že ne z vizijami. Je to zdaj dobesedno konec politike — in to neglede na to, kdo bo zmagal?

Ni točno reči, da je konec politike šele zdaj. Mogoče sta ta dva lika posledica tega, da je bil konec politike že prej. Levica je stresala bes na Trumpa, pri tem pa ni videla, da so dolga obdobja Clintona in Obame pripravila najprej Busha in potem fenomen Trump. Neoliberalna politika je dejansko uspela ne takrat, ko sta jo razglašala Reagan in Thatcherjeva, ampak s figurami, kot so Blair, Clinton in Schröder.

Mokre sanje levice

Mokre sanje leve politike so bile, da bo kapitalizem naposled zašel v strašno krizo, terminalno. Ko pa je kriza prišla, levica ni imela nobenega scenarija, plana, politike, ničesar. Tiste ljudi, ki so najbolj nastradali zaradi te krize, je pustila levica dejansko na suhem. Kar se je zgodilo potem, je posledica poraza levice.
Kar je sledilo, je dejansko antipolitika, politika populizma, politika brez kakega programa, kar pa v praksi dejansko pomeni drastično večanje neenakosti in segregacije.
Najbolj neverjetna in dejansko nova pa je politika obscenosti. Obscenost tega, da Trump izreče 20.000 laži, in to očitnih, dejstvenih laži, pa se ne zgodi nič. Na začetku filozofije je paradoks kretskega lažnivca, Krečana, ki pravi, da vsi Krečani lažejo — ampak glede na to, da je tudi on Krečan, laže torej tudi on. Tukaj pa imamo nekoga, ki na veliko laže in implicitno pravi: »Evo, lažem!« — vendar to nima nobenih konsekvenc.

Obscenost in korektnost

Na eni strani imamo vzpon obscenosti, na drugi pa politične korektnosti. Kako razložiti soobstoj?

Na čuden način se podpirata med seboj. Politična korektnost je problem politike identitete. Velik problem je že to, da uveljavljanje in postavljanje identitete sploh postane glavna politična agenda. To je zelo daleč od programov, ki opozarjajo na razredni antagonizem kot nekaj, kar strukturira našo današnjo družbenost. Zveni zastarelo, a mislim, da je vprašanje razrednega antagonizma kot gonila političnega tista dediščina Marxa, ki jo je treba na vsak način obdržati. Politika identitete pa predpostavlja, da je gonilo politike priznavanje določene identitete ali določenih spolnih praks. In predpostavlja, da je priznanje identitete politična zmaga.
Če se identiteta na ta način fiksira v določen besednjak in če je ta besednjak predpisan, potem se obrneta logika transgresivnosti in identitete. V času mojega levičarskega formiranja je bilo tako, da je konservativna stran, desnica, predpisovala določene identitete, leva gibanja pa so bila tista, ki so jih prestopala. Poganjala jih je transgresija ustaljenega reda.
Zdaj pa se je to popolnoma obrnilo. Zdaj levica predpisuje določene identitete, določene termine in tipe govora, desnica pa pravi: »Ha, poglejte, zdaj bomo mi naredili pogumno transgresijo. Nehajte nas basat s tem, da je zdaj treba reči ›Afro-American‹ ali ›Native American‹, saj vemo, o čem govorimo, ne se sprenevedat, vsi smo rdeči pod kožo.« Logika transgresije se je prevesila na stran desnice. Predvsem alt-right je videti seksi, levica pa je videti kot nekdo, ki se bori za status quo, za državo blaginje in za to, da se vsakomur prizna identiteta.

NAROČI SE
#intervju #korona #vlada #protesti
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke