Od zunanjega ministra bi pričakoval, da se bo ukvarjal s čim bolj relevantnim in na svoj resor fokusiranim, kot pa da pisari v Bruselj mnenja o tako imenovanem krivosodju. Ampak glej, glej! Nekaj dni po epistoli Anžeta Logarja se pojavi fanatičen levičar, ki skrit za institucionalno špansko steno sublokalne veteranske organizacije — ZZB za vrednote NOB, enota Savsko naselje! — vloži kazensko ovadbo proti ministru »zaradi suma kaznivega dejanja obrekovanja po 159. členu kazenskega zakonika, kaznivega dejanja sramotitve države po 1. odstavku 163. člena ter kaznivega dejanja sramotitve slovenskega naroda po 165. členu kazenskega zakonika«.
Aktualna vlada je do kulture nerazumevajoča in ne skriva svojih antipatij do nje — vsaj do politično angažirane kulture, ki se bolj kot s produkcijo in z ustvarjanjem osmišlja s to psevdohappeninško mobilizacijo in militantnostjo.
Prosim
In to še ni vse. Namesto da bi tožilstvo to smešno ovadbo zavrglo, dá policiji domačo nalogo, naj od MZZ pridobi inkriminirane papirje (medresorsko poročilo o vladavini prava in ministrov spremni dopis).
Kaj so hoteli mojstri s tem povedati? Da je Anže Logar imel prav, da je v Bruslju šimfal domačo vladavino prava?
Naslednja levičarska šlamastika je interpelacija — ta ultimativna strategija političnega boja, tako rekoč poslanski referendum — proti notranjemu ministru Hojsu.
Problem je že v tem, da so jo sprožili predvsem iz tako trivialnega razloga, kot je preklic prepovedi Thompsonovega koncerta v Mariboru. Kot da je zdaj ustaštvo oz. odnos do ustaštva zaskrbljujoč slovenski problem. Kot da bodo v Maribor zdaj pridrvele horde podivjanih Thompsonovih fanov — čeprav koncerta očitno sploh ne bo.
In ali lahko prosim nehajo levičarji moralizirati o zločinih, storjenih med 2. svetovno vojno? Ker če desničarji moralizirajo o zločinih, storjenih med 2. svetovno vojno, ni treba še njim. Prosim.
Pa še namig SD: ko boste vlagali naslednjo interfelacijo, naj ne bo Nemec prvopodpisani. Ker če ga en zmedeni Hojs na televiziji povozi, ga bo kdo drug še tem prej.
Anarhizem in anahronizem
Naslednja zadeva so kulturniški protesti. Z umetniki načeloma simpatiziram, ker (selektivno) cenim in konzumiram njihovo delo in ker sem prepričan, da bi kultura morala biti deležna bistveno več javnih sredstev, kot jih je.
Prepričan pa sem tudi, da kulturniki zamujajo priložnost, da si priborijo drugačen status in drugačen način financiranja. To, kar dobivajo zdaj, so bolj socialni transferji — da ne rečem univerzalni kulturniški dohodek — kot pa stimulacija in omogočanje produkcije in kreativnosti. In s tem s svojim anarhističnim in anahronističnim početjem si zagotovo ne pridobivajo simpatij med že tako ali tako ne preveč kulturno senzibilnim ljudstvom.
Medtem ko Janša na Novi razlaga o »splošnem nezadovoljstvu« zaradi RTV prispevka in državljane poziva k neplačevanju, pa se taista RTV Slovenija pretvarja, kot da jih bo že sam konsenz normalnejših o premierovi nesramnosti obvaroval pred posledicami njegovega govoričenja.
Tabloidizacija RTV
Naprej.
Medtem ko Janša razlaga na tisti svoji televiziji o »splošnem nezadovoljstvu« zaradi plačevanja RTV prispevka in državljane direktno poziva k neplačevanju, pa se taista RTV Slovenija pretvarja, kot da jih bo že sam konsenz normalnejših o premierovi nesramnosti obvaroval pred morebitnimi, celo zelo verjetnimi posledicami njegovega govoričenja.
Še več! Nacionalka, še posebej Televizija se dela, kot da je najbolj genialen javni RTV zavod na svetu in goni svojo mešanico senzacionalizma, pristranskosti in dolgočasnosti naprej.
Edina strategija generalnega direktorja je čakanje, da se ga bo vlada bolj ali manj zgrda znebila in da bo ta intervencija pognala folk na ulice, pri čemer bo sam izpadel kot žrtev. Tako kot je tudi edina razvidna strategija situaciji nedoraslega uredniškega vodstva te hiše, da z domnevnimi razkritji v Tarči — še posebej s temi zadnjimi »seznami smrti« v DSO — tabloidizira svoj program in politično dogajanje in celo socialo sámo.
Toda četudi nam ni všeč, je to naša podoba v našem ogledalu. Zato je problem političnega, medijskega, socialnega, kulturnega odpora v tem, da s svojimi besnimi, ogorčenimi reakcijami na to ne čisto nerealno podobo postajamo vedno bolj taki, kot nas to ogledalo prikazuje.
Ogledalo
Ponavljam: levica počne neumnosti, ki desničarjem ne samo dajejo deloma in včasih prav, ampak njihov položaj še utrjujejo. To delajo tako leve stranke in parapolitične organizacije kot tako imenovani levi mediji.
To ni alternativa. Zaostrovanje ni alternativa. Odvračanje pogleda ni alternativa. Vztrajanje pri svojem tudi ni alternativa.
Ta vlada je milo rečeno disruptivna, če že ne razdiralna. Svoje očitno namerava doseči na načine, ki jih v vato zavito frocovje socializma (vseh generacij) ni vajeno.
A dejstvo je, da desničarski revolucionarji slovenski družbi držijo ogledalo. Podoba v tem ogledalu je pretirano popačena in na grdo izkrivljena. Namerno.
Toda četudi nam ni všeč, je to naša podoba v našem ogledalu. Zato je problem političnega, medijskega, socialnega, kulturnega odpora v tem, da s svojimi besnimi, ogorčenimi reakcijami na to ne čisto nerealno podobo postajamo vedno bolj taki, kot nas to ogledalo prikazuje.