Selma, stara Westerwaldčanka, lahko predvidi smrt. Kadar sanja o okapiju, nekdo iz njene vasi v naslednjih 24 urah umre. Luise, njena vnukinja, mora za svojo ljubezen premagati več tisoč kilometrov do moškega, ki je postal budist in odšel v samostan na Japonskem.
Roman Selma je sanjala o okapiju Mariane Leky so nemški knjigarnarji po izidu leta 2017 razglasili za roman leta in je tudi dolgo vztrajal na Spieglovi lestvici knjižnih uspešnic. Bil je večkrat ponatisnjen in je preveden v štirinajst jezikov. V slovenščini je decembra izšel pri Založbi Vida.
Avtorica je bila rojena leta 1973 v Kölnu staršem psihoanalitikom. Kot otrok je počitnice preživljala v vasici v Westerwaldu ob Renu, ki je pogosto prizorišče njenih romanov. Izučila se je za knjigarnarko, potem pa študirala germanistiko, kulturologijo, kreativno pisanje in kulturno novinarstvo.
Mariana Leky: Selma je sanjala o okapiju
V začetku novembra, ko še nisem mogla slutiti, da bo prišlo do spremembe načrta in bo Frederik prispel že naslednjega dne, sem šla s seznamom po vasi. Začela sem pri Marlies, da bi najprej opravila z najhujšim.
»Nikogar ni doma,« je zaklicala Marlies skozi zaklenjena hišna vrata.
»Prosim, Marlies, samo par minut,« sem rekla.
»Nikogar ni doma,« je zaklicala, »sprijazni se.«
Odšla sem za hišo in pogledala skozi okno. Marlies je sedela za mizo in kot vedno nosila le norveški pulover in spodnje hlače. Zdaj je bila sredi tridesetih let, a videti je bila mlajša. Nekaj je Marlies konzerviralo.
Naslonila sem se na zunanjo steno poleg priprtega kuhinjskega okna. »Marlies,« sem rekla skozi režo, »kmalu bom dobila obisk z Japonske.«
»Me niti malo ne zanima,« je rekla Marlies.
»Saj vem,« sem rekla, »samo nekaj sem ti hotela reči: če boš srečala mojega obiskovalca, ali bi lahko … ali bi lahko bila malo dostopnejša? Nekoliko prijaznejša? Samo malo. Zelo bi ti bila hvaležna.«
Slišala sem, kako si je Marlies prižgala cigareto Peer 100, kmalu za tem sem zavohala tudi dim.
»Jaz pač nisem prijazna,« je rekla, »sprijazni se s tem.«
Zavzdihnila sem. »Ok, Marlies. Je drugače vse v redu pri tebi?«
»Ne bi moglo biti bolje,« je odvrnila Marlies. »Zdaj pa adijo.«
»Drži se,« sem rekla, se odrinila od stene in odšla do Elsbeth, ki je stala na vrtu in s prekrižanimi rokami opazovala jablano, ki jo je obraščal bršljan.
To je bila jablana, katere listje je poskušala odpihniti po Martinovi smrti. Ko so jeseni istega leta nato sami odpadli, je Elsbeth brcnila v deblo in zajokala, da je zdaj prepozno in da bi lahko tudi ostali na vejah.
Elsbeth je pokazala na bršljan. »Pravzaprav hočem tole obrezati, ampak pravzaprav tudi ne,« je mrmrala. Vrtne škarje so slonele na deblu jablane.
»Zakaj pa ne?« sem jo vprašala.
»Bršljan je včasih začaran človek,« je pojasnila Elsbeth, »in ko bršljan doseže vrh drevesne krošnje, je odrešen.«
»Ko sva že ravno pri vraževerju,« sem začela.
»Vprašanje je le, » je rekla Elsbeth, »ali je odrešen človek ali drevo?«
Bršljan je že obdajal tudi gornji del debla.
»Odločila bi se za drevo,« sem rekla. »Če je to človek, je že več kot polovico odrešen. Je že na boljšem kot vsi mi.«
Elsbeth me je s svojo zalito dlanjo potrepljala po licu. »Ti pa vedno bolj zveniš kot Selma,« je rekla in segla po škarjah.
»Elsbeth,« sem rekla, »zdaj bo prišel obisk z Japonske in hotela sem te prositi, ali bi morda lahko manj govorila o vražah.«
»Zakaj pa?« je vprašal Elsbeth in obotavljivo začela obrezovati bršljan, pri čemer se je pri vsakem rezu opravičevala človeku, ki naj bi bil ta bršljan.
»Ker je to čudno,« sem rekla.
»Oprosti,« je rekla Elsbeth in zarezala. »Ampak ali ne bi bilo še veliko bolj čudno, če ne bi rekla ničesar vraževernega? Oprosti, dragi morebitni človek.«
»Meni se ne zdi,« sem rekla, »saj se lahko pogovarjamo tudi o drugih stvareh.«
»O čem, na primer?«
»O zapletih pri pripravah božične proslave v kulturnem domu,« sem predlagala, »o vprašanju, ali naj bo praznovanje popoldne ali zvečer.«
»To mi pa ne zveni prav nič zanimivo,« je rekla Elsbeth. »Ampak dobro. Ničesar vraževernega ne bom rekla.« Opravičila se je še naslednjemu bršljanovemu poganjku. »Upam, da ne bom pozabila,« je rekla, »stoj.«
Potisnila mi je vrtne škarje v roke, zaprla oči, stopila dva dolga koraka naprej in nazaj.
»Kaj pa je bilo to?« sem jo vprašala, Elsbeth pa mi je odvrnila: »To pomaga proti pozabljivosti.«
Optika sem našla z glavo v perimetru. Selma je bila pri njem, prinesla mu je kolač in sedela na robu mize, na kateri je stal foropter, za katerega sva bila z Martinom prepričana, da z njim lahko vidiš v prihodnost.
»Samo Luise je,« je rekla, ko je ob vratih pozvonilo, da je optik vedel, da nisem stranka, in je lahko mirno ostal v svojem aparatu in signaliziral majhnim pikicam, da jih vidi.
»Boš Aljasko potem lahko vzela s seboj?« me je vprašala Selma. »Jutri bom ves dan pri zdravniku.« Selma si je izmaličeno dlan namazala s kremo proti bolečinam, da se je kar svetila.
»Seveda,« sem rekla. »Pa tudi jaz bi vaju nekaj prosila.«
»Kar izvoli,« je rekel optik.
»Tebe sem hotela prositi, da Frederiku ne bi zastavljal preveč vprašanj o budizmu.«
Optik je izvlekel glavo iz perimetra in se na vrtljivem stolčku zavrtel proti meni. »Zakaj pa ne?«
»Ker tukaj ne bo službeno,« sem pojasnila in se spomnila očeta, ki so mu, ko je bil še zdravnik, tudi izven ambulante stalno zastavljali vprašanja glede simptomov, kar sredi ulice, v sladoledarni in celo v čakalnici doktorja Maschkeja.
»Kakšen seznam pa je to?« je vprašal optik. Pokazala sem mu list, ki sem ga iztrgala iz zvezka, in optik je prebral:
- Marlies: bolj prijazna
- Optik: ne budizma
- Elsbeth: manj vraž
- Selma: manj skeptično
- Palm: manj svetopisemskih citatov
- Mami: naj deluje manj odsotno
- Jaz: manj blokad, manj prestrašena, manj zaskrbljena
- Nove hlače
Optik se je prijel za križ. »Mislil sem, da gre pri budizmu za avtentičnost,« je dejal. »Ja,« sem rekla, »ampak ne ravno nujno za našo.«
»Nove hlače so mi všeč,« je rekla Selma.
»Ampak zakaj nočeš svetopisemskih citatov?« je vprašal optik.
»Mislila sem, da bi ga to mogoče vznemirilo, ker je budist,« sem rekla, kakor da sta budizem in krščanstvo rivalski nogometni moštvi.
»Sem mislil, da tukaj ne bo službeno,« je rekel optik, Selma pa je dodala: »Jaz pa sem mislila, da budista nič ne vznemiri. Mogoče bi bilo dobro, če bi bila malo bolj skeptična.«
»V budizmu gre tudi za opustitev nadzora,« je povedal optik in glavo spet vtaknil v perimeter.
»Pridi,« mi je rekla Selma, »greva na sprehod. Pol sedmih je in mislim, da moram nujno na svež zrak.«
Ker ni hotela, da jo potiskamo
Odšli sva do Uhlhecka, viharno je bilo, gozd je šumel, privihali sva si ovratnike na plašču, veter mi je nosil lase na obraz, Selma pa je s svojim invalidskim vozičkom le stežka napredovala po blatni poljski poti.
Selma ni več mogla dobro hoditi, a se nikakor ni hotela odpovedati vsakodnevnemu sprehodu prek Uhlhecka, zato smo ji kupili invalidski voziček. Voziček s širokimi kolesi kot pri gorskem kolesu. Ker ni hotela, da jo potiskamo. Vedno se je nekaj časa prebijala z vozičkom poleg mene, nato pa je vstala in ga potiskala.
Selma je misli peljala na sprehod in medtem brala moje, ki niso več hotele na sprehod, posebej odkar se je približeval Frederikov obisk, temveč so se ovijale okrog mene in okoliških dreves kot girlande iz črk.
»Zakaj te vse tako skrbi?« je vprašala Selma. »Zakaj si tako živčna?«
Opazovala sem invalidski voziček, kako se je prebijal skozi brozgo in rekla: »Heinrich, voz poka.«
Selma me je pogledala izpod čela. »Mislim, da ne,« je rekla.
»Tako me je strah, da se mu bomo zdeli čudaški.«
»Pa saj je tudi sam čudaški,« je rekla Selma, »da kar pride iz podrasti in jé Mars.«
Voziček se je z enim kolesom zataknil v blatni luži, Selma ga je počasi osvobodila. »To pa še ni vse, kajne?« je vprašala.
»Ne,« sem priznala. Odkar se je bližal Frederikov obisk, sem budno opazovala svoje srce, kakor so to počeli vaščani po Selminih sanjah. Srce ni bilo vajeno tolikšne pozornosti in je zato bílo zaskrbljujoče hitro. Spomnila sem se, da ob srčni kapi občutiš mravljince v eni roki, vendar nisem več vedela, v kateri, zato sem imela mravljince v obeh rokah.
»Nekaj si pomešala,« je rekla Selma.
Ljubezen te doleti, sem pomislila, pride na vrata kot sodni izvršitelj, ki se je pred kratkim pojavil na vratih kmeta Leidiga v sosednji vasi. Ljubezen vstopi in z nalepko označi vse, kar imaš, in reče: »Odslej to ni več tvoja last.«
»Nekaj si pomešala, Luise,« je rekla Selma, »to ni ljubezen, to je smrt.«
Objela me je čez rame, videti je bilo, kakor da hkrati potiska mene in voziček po blatu. »Obstaja namreč majhna razlika,« je rekla in se nasmehnila, »iz kraljestva ljubezni se je že marsikdo vrnil.«
Medtem ko sva se s Selmo sprehajali po Uhlhecku, je optik preverjal neštete leče v svojem foropterju. Seveda v tem foropterju ni mogel videti, da bo gospod Rödder zjutraj spet zmerjal Aljasko in vse izdatno posprejal z Blue Ocean Breeze. Ni mogel videti, da bo prišlo do spremembe načrta in da bo še moj pokvarjeni, blebetavi telefonski odzivnik obnemel spričo novice, da bo Frederik prišel že prej, da je tako rekoč že tukaj. Optik ni mogel videti, da bom Frederiku stekla naproti, pa tudi ne, da na podestu stopnic ne bova vedela, ali in kako naj se objameva. Ni mogel videti, da se bo Frederik zasmejal in rekel: »Tako me gledaš, kakor da sem vstal od mrtvih. Pa sem samo jaz, Frederik. Po telefonu sva se pogovarjala.«
Če pa je vse to kljub vsemu videl, mi je to zamolčal.