V oči mi je padel intervju z njim v Jani, ki že z naslovom samim Histerija nam škoduje izstopa iz območja običajnega novinarskega aktivizma.
Vesel sem, da še kdo razmišlja podobno kot jaz. Še tem bolj, če je to kompetenten poznavalec notranjih razmer na TVS in ustroja nacionalke — in da si to drzne tudi naglas povedati.
{embed_info_box}198001{/embed_info_box}
Nekaj citatov
Naj navedem nekaj Bergantovih citatov, ki so za nekoga, ki prihaja z RTV — in ki si ne pomišlja kritizirati javnega medija polaščujoče se politike —, za današnje novinarske pojme skoraj neverjetni:
“Toliko laži in pritlehnih manipulacij, kolikor jih v naši hiši doživljamo zdaj, ni bilo še nikoli. Cilj nekaterih je vplivanje na naše delo z očitnimi političnimi motivi. Bi bili pa ti cilji neuresničljivi, če bi se vsi uredniki in novinarji dosledno držali načel novinarskega profesionalizma.”
“Številne napake se vlečejo že leta, celo desetletja, nekateri smo predvsem interno ves čas nanje tudi opozarjali. Res pa je tudi, da smo bili prevečkrat še preveč popustljivi do pojavov neprofesionalizma v naših lastnih vrstah.”
“Severna Koreja”
Novinarka Jane mu je v nadaljevanju sugerirala, da se je tak “udar na javno RTV” zgodil tudi “v Rusiji, Severni Koreji, sosednji Madžarski, Srbiji” — toda IEB jo je zavrnil z besedami:
“Neglede na nekatere podobnosti je razmere v omenjenih državah nesmiselno metati v isti koš. Pa tudi sicer so primerjave s Severno Korejo in tudi Rusijo preprosto neprimerne.”
“Dejstvo pa je, da je v Sloveniji problem v zakonodaji, ki politiki, predvsem vladni, omogoča premočan vpliv na izbiro članic in članov programskega sveta RTV Slovenija, pa tudi nadzornega sveta naše ustanove. Ob tem ne kaže zanemariti dejstva, da je tudi del civilne družbe prepojen s politiko.”
Protecting the guilty
Naj ponovim svoja stališča. Direkten in nediplomatski, kot za razliko od Berganta običajno sem, enkrat za spremembo ne bom operiral z imeni in priimki. (“The names have been withheld to protect the guilty.”)
1. Prenekaterikrat so v Informativnem programu TVS naredili profesionalno in/ali etično napako, ki je niso hoteli priznati. Ponavadi so se ekskulpirali s tem, da je prizadeta stranka na to kasneje reagirala disproporcionalno — beri: nevljudno.
2. Ponavadi nekompetentne in interesno pogojene, toda ne povsem neupravičene pritožbe prizadete stranke so v Informativnem programu TVS ne samo ignorirali, temveč tudi enačili s kompetentnimi, zavzetimi, dobronamernimi kritikami.
3. Informativni program TVS je upravičene ali neupravičene kritike — tudi če je šlo za evidentne pritiske — izkoriščal za izogibanje profesionalni argumentaciji, za izgrajevanje imidža novinarjev kot političnih tarč ali žrtev in za samopromocijo.
4. Prenekaterikrat so v Informativnem programu TVS dali vedeti, da se jim zdi primerno, sprejemljivo biti aktivističen. Pri tem so se na družbenih omrežjih neženirano angažirali in za nameček tudi medsebojno, interno obračunavali.
Negativistični kontekst
Bergantova zmerna, do političnega vmešavanja, a tudi do internih novinarskih in uredniških napak in pomanjkljivosti TV Slovenija kritična drža mnogim ni všeč. Ne enim ne drugim. Glasnejši zagovorniki novinarske svobode in avtonomije na eni strani in histerični kritiki RTV Slovenija pričakujejo enostransko opredeljevanje, ne bipartizansko kritiziranje.
{embed_info_box}198002{/embed_info_box}
Bergantov intervju v Jani je še tem bolj razumljiv, če ga beremo v negativističnem kontekstu kritik, ki od njega terjajo odločnejše izjave (da ne rečem več histerije). Ali z drugimi besedami, bolj brezpogojno obrambo RTV Slovenija.
Medijski uboji v silobranu
Tak tipičen primer — četudi ne najbolj histeričen primerek — je včerajšnji zapis Borisa Vezjaka na blogu In medias res v zvezi z intervjujem, o katerem teče beseda. Bergantova normalnost se mu zdi abnormalna. Njegovo vlogo “pri opogumljanju novinarskega kolektiva” je Vezjak deklariral kot “nesrečno in ne le epizodno”, mu pripisal “blago prikimavanje vprašanjem novinark, ki ga v intervjujih še vedno predstavljajo kot glasnika upora”. In dodal, da je njegov “demanti Realnega” — “grotesken”.
Novinarski aktivizem mi tako kot Bergantu ni všeč — razumem pa, da je to zdaj neke vrste samoobramba. Zato zdaj mnogi odobravajo ali vsaj dopuščajo medijske uboje v silobranu. No, ne ravno na javni televiziji. Držim torej pesti za Bergantovo frakcijo.