S Faith No More sem žurala v K4. Enkrat sem šla po Trubarjevi, pa sta mi dva neki znana. Ziher dva z Metelkove, si mislim. Se pogledamo kot stari znanci in šele ko sta bla že par metrov naprej, sem dojela: “Fuck, to so Green Day!”

Vse, v bistvu

Pearl Jam v Zagrebu sem prespala. Deep Purple isto, sam da kle sem se hotla po koncertu še v eno reko sred Münchna vržt. Sej ne vem, kaj nisem vidla ali prespala. Vse, v bistvu.
Začela sem pa s Samantho Fox pa Modern Talking. Enajstletno so mene pa frendico družinski frendi peljali v Tivoli na Modern Talking. Predskupina sta bla Moulin Rouge. Midve pa tok pametne pri enjastih, da ko sta bla Moulin Rouge: “Od kdaj znata pa Modern Talking slovensk?”

Je pa res, da mi koncerti hitr dopizdijo. Jaz grem na koncert pit, muska je sam za zraven. In tud ko tko pogledam bende. Kok mora it na živce enmu Micku Jaggerju vsakič znova pet I Can't Get No Satisfacion. Ma, brcnila bi ta komad po šestdesetih letih tja med publiko. Ne morš skoz eno in isto brenkat. K da bi jaz skoz eno in isto zgodbo brala na literarnih večerih. Se mi glih zmeša. 

Ko ne prideš sam pit

Po drugi strani pa mora bit top feeling, ko cel stadion poje s tabo tvoj komad. Na Depeche Mode pevec sploh ne pride do besede, ker folk vse sam poje. Zarad njih sem še Placebo vidla, ker so bli predskupina. Na Bob Dylanu sem na fotra naletela. On s svojimi frendi, jaz s svojimi, pa sva si sam pomežiknila, da mami doma ne bova nč omenila. Beden koncert, drugač.

Ampak najboljši so pa Porcupine Tree, k sem jih tud ta teden zamudila na Dunaju. Porcupine Tree so tist, k ne prideš sam pit na koncert. Majstri majstrov. Totalno no mainstream angleški band. Neki med Floydi pa metalom. Njih sem dvakrat gledala v petih dneh. Najprej v Kinu Šiška, pol pa še v Padovi. Ta prvič čist pijana, ta drugič čist zapušena. Obakrat je blo top.

46

Je pa tud res, da sem za večino koncertov mela akreditacije. Preden sem se šla pisateljco, sem napisala par glasbenih reportaž. In za džabe je top, itak. Ko je treba pa te karte kupit, je pa že večji problem. Kok stanejo recimo Peter Gabriel, Sade ali Tina Turner? Al pa moj Vasco? Fehtarit naokol organizatorje mi je pa bedno. Tud jaz hočem, da se moje knjige kupi, ne pa da se jih kr tala naokol.

Sam baje je to pri nas kr navada: “Ej, stari, dej zrihtaj karte. Pol pa jaz kej napišem.” Ker the fuck, res. Zakaj mi ustvarjamo? Za keš al na lepe oči? Sam časi so dragi, pol pa proba vsak vse zastonj.

Mah, briga me še za to. Važn, da bo november in da bom 29. stara 46. Čudo božje, sam čista resnica. In pol bo končno januar in moja nova knjiga. Kr pripravte keš, ker pr men je vse za keširat. Mam že sama zadost lepe oči.