Glede na to, da so nekateri poslanci ta teden pogrevali tri tedne staro zadevo — ki niti ni njihov stvar oz. dolžnost —, si bom tudi jaz dovolil opozoriti na še starejši, navidez podoben primer, ki se je v Nemčiji zgodil pred tremi leti.
Skratka: kaj se lahko slovenski politiki in mediji naučijo iz tako imenovane afere Böhmermann-Erdoğan, v kateri je nemški komik svinjsko (ampak res svinjsko!) napadel turškega predsednika in ob dvoumnem vmešavanju Angele Merkel za las odnesel célo kožo?
Ampak, kot se dandanes spodobi: Slovenia first!
Namesto da bi razpravljali o pomembnih zadevah, ki resnično vplivajo na življenja njihovih volilcev, se poslanci s ponarejeno požrtvovalnostjo raje ukvarjajo s trivialnostmi — ali s problemi, ki jih nikjer ni bilo, dokler jih niso sami uvrstili na dnevni red.

Ločenost države in (cerkve) medijev

Tako so recimo prejšnji teden popolnoma po nemarnem in po nepotrebnem obravnavali in sprejeli predlog zakona o preimenovanju praznika »vrnitve Primorske k matični domovini« v praznik »priključitve Primorske«.
Ta teden pa so sklicali skupno sejo — in to nujno sejo! — Odbora za zunanjo politiko in Odbora za kulturo in na njej razpravljali o »nedopustnem vmešavanju Madžarske v uresničevanje pravice do svobode izražanja v Republiki Sloveniji«. 
Sodeč po skopih in ne preveč slikovitih poročilih je ta seja spominjala na nekakšen uredniški kolegij. Karkoli že si o tem mislimo, dejstvo je, da gre za umetno sproducirano, medijsko afero, s katero se poslancem ne samo ne bi bilo treba ukvarjati, temveč se po mojem tudi ne bi smeli.
V normalnih sodobnih družbah obstaja nenapisano načelo ločenosti oblasti in medijev. Tako kot obstaja načelo ločenosti države in cerkve. V Sloveniji seveda ni tako. Oblast in mediji so zlizani. Politiki in novinarji se drug drugemu prilizujejo. Njihov odnos je simbiotičen.

»Lèse-majesté«

Zdaj pa končno nazaj k Böhmermannu.
Marca 2016 je nemška (javna!) televizija NDR objavila satirični glasbeni video z naslovom Erdowie, Erdowo, Erdoğan (predelavo Neninega hita Irgendwie, irgendwo, irgendwann iz leta 1984). Naslovni junak seveda ni bil navdušen. Tudi Merklova ni bila, saj je takrat kupčevala s Turčijo, naj v zameno za približevanje EU malo popazi na migrante.
Turčija je poklicala nemškega veleposlanika na zagovor in v verbalni noti nemškemu zunanjemu ministrstvu zahtevala ukrepanje proti televiziji in izbris videa iz spletnega arhiva.
Jan Böhmermann pa je čez nekaj dni na ZDF v svojem Neo Magazin Royalu šel še dlje. V huronsko smešnem skeču je hotel turškemu predsedniku dopovedati, kaj je v Nemčiji dovoljeno, ker je zaščiteno kot kot satira oz. svoboda umetniškega govora, in kaj je prepovedano kot »zaničevalna kritika«.
In da bi plastično ponazoril, kaj je »Schmähkritik«, je prebral pesem, v kateri se vse lepo rima, da turški predsednik — ki ga mimogrede celo poimenuje »Recep Fritzl Priklopil« — med drugim »fuka koze«, pretepa ženske in demonstrante in »brca Kurde in kristjane, medtem ko gleda otroško pornografijo«. Direkt. 
Böhmermanna bi lahko kazensko preganjali po nekem starem členu nemškega štrafgezeca, ki inkriminira žalitev tujega državnika (»lèse-majesté«), kar je Merklova iz oportunističnih razlogov načeloma podprla, čeprav je v isti sapi napovedala, da bodo ta člen v naslednjih dveh letih odpravili. Pa ga še niso. No, nazadnje niti niso vložili obtožnice proti Böhmermannu, ki ga je takrat moralno podprl tako rekoč ves svobodni svet.

Meje bogaboječnosti

Si predstavljate, da bi nek slovenski satirik za nekega politika — tujega ali domačega, vseeno — rekel, da »fuka koze«? Seveda ne. Pa ne samo zato, ker nimamo takih duhovitežev, ampak ker si tudi ne bi upal.
In če bi ga slučajno že imeli, ali mar mislite, da bi kdorkoli kaj takega objavil? Niti v sanjah. Pa ne zato, ker bi se bali tožbe ali diplomatskega škandala, ampak zato, ker ne bi mogli računati, da jih bo kdorkoli zagovarjal ali kaj šele branil.
Še najmanj pa politiki. Ti v takem primeru zagotovo ne bi sklicali izredne skupne nujne seje delovnih teles DZ z namenom, da bi zagovarjali svobodo govora oz, izražanja.
Konkordat med oblastjo in mediji je že lepa in praktična zadeva, vendar ima svoje meje — in te meje nam je postavila vljudnost in bogaboječnost. Tako da lahko kdo kdaj kaj provokativnega nariše, povedati naravnost in pregrobo pa se seveda ne spodobi.