Nekaterim gostincem — še posebej tistim, ki poleg restavracije premorejo tudi nekaj sob za nočitve — gre očitno še vedno predobro. Počivalškovi vavčerji so jim olajšali krizno obdobje do te mere, da si lahko privoščijo zavračanje gostov, ki si želijo pri njih samo nekaj spiti, četudi imajo tri, štiri mize proste. A kaj, ko so pripravljene z belimi prti in priborom. Tega pa zgolj žejni ne potrebujemo. Ali pa si takšne čedne dobrodošlice sploh ne zaslužimo.
To je osebna izkušnja iz Kobarida, kjer so naju z možem, željnim enega piva, mene pa osvežilne pijače, v restavraciji Kotlar hladno zavrnili. Četudi pripravljene mize niso bile niti rezervirane, kaj šele zasedene. Rekli so, da so mize pripravljene za goste, ki bodo naročili hrano. Za bodoče, imaginarne goste, torej. Midva pa sva bila realna gosta. Ni pomagalo niti to, da bova najino pijačo spila na hitro.

K dvojni Michelinovi zvezdici

Mogoče bi bila odločitev lastnikov drugačna in bi naju povabili za mizo. A za zavrnitev se je odločil natakar, ki je po svojem naglasu očitno prihajal iz naše nekdanje ljube države in je igral vlogo avtoritete na »vrtu« restavracije, ki sili v osrednje krožišče Kobarida.
Osupla nad odnosom, razočarana in še vedno žejna sva našla zatočišče na vrtu bližnjega hotela Hvala. Tam sva bila dobrodošla — čeprav med redkimi, ki si niso privoščil večerje. Midva pa sva bila namenjena na kulinarično doživetje pri dvojni Michelinovi zvezdici Ani Roš. Zato bi bilo vsakršna »predjed« osmi in največji smrtni greh.
Ošabnosti in vzvišenosti ne prenesem. Še posebej si je v svoji storitveni dejavnosti ne smejo privoščiti gostinci.
»Hospitality« je angleška beseda, ki se uporablja za gostinski segment in pomeni »gostoljubje«. Beseda ima zelo jasen pomen: »ljubiti gosta«. Da se ne bi slišalo pretirano ali celo perverzno, si jo lahko razlagamo tudi manj čustveno — recimo:  »dobrodošli, gostje«.
Če gostinec pozabi na gostoljubnost, temeljno poslanstvo svojega poklica, je čas, da vi pozabite nanj. Restavracija Kotler v Kobaridu je za naju pozabljena lokacija za vedno.

Sreča in zdravje

Pozabiti pa ne bi smeli tudi na nekatera druga aktualna domačih dogajanj, ki niso zasebne, temveč družbene narave in zadevajo vse nas.
Če bomo imeli srečo in zdravje, bomo vsi ostareli. Na stara leta bomo doma ali v domu za starejše potrebovali pomoč, nego in oskrbo. Pa ne smo ostareli. Tudi druge ranljive skupine, recimo ljudje s posebnimi potrebami, invalidi to rabijo.
Računati pri tem na otroke, sorodnike ali na osebno socialno mrežo je igra na srečo. Mogoče bodo otroci živeli v tujini, medtem ko bodo sorodniki in znanci, prav tako betežni kot mi sami, čakali na to isto pomoč.

Za dostojanstveno starost

Za našo dostojanstveno starost politika pripravlja nov predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga kot zadnja evropska država — vendar po starosti prebivalstva sedma na svetu! — pričakujemo enkrat jeseni.
Ta zakon čakamo že dvajset let. Staramo se najhitreje v Evropi. Naša povprečna starost je 43 let. Čez pol milijona Slovencev je starejših od 65 let.
Ker zakon zadeva vse nas — neglede na politično ali kakšno drugo svetovnonazorsko prepričanje —, bi pričakovali, da bodo ob konstruktivnem usklajevanju v parlamentu predlog zakona podprle vsaj nekatere opozicijske stranke.

Da denar ni problem

Zanimivo je, da je pripravljalec namenil kar 45 dni časa za razpravo. Kot se še spomnite, je bilo v zvezi z medijskim zakonom sprva časa za pripombe samo pet dni. Šele po glasnih nasprotovanjih in cefranju predloga zakona so razpravno obdobje podaljšali v september. 
Prve informacije o tem, koliko nas bo zakon o dolgotrajni oskrbi stal v privatnih žepih, poskušajo biti pomirjujoče. Struktura pokrivanja stroškov, da nam starost ne bodo pretežka, naj bila sestavljena tako, da ne bo dodatno bremenila naših osebnih financ. To velja za vse nas, brez dodatnega plačila. Celo minister za finance pravi, da denar ni problem.
Ampak od nekod bo ta denar treba vzeti. 
Bruseljska blagajna nam je za naslednjih nekaj let namenila skoraj 12 milijard evrov. Iz tega je mogoče pokriti približno polovico načrtovanih stroškov za starostnike. Malo več kot drugo polovico pa bomo po mnenju finančnega ministra zlahka nabrali doma.

Pa smo spet pri gostoljubju

Ni bilo treba dolgo čakati, da smo izvedeli, kje bodo vzeli manjkajoči del sredstev. Gre za novo dajatev. Sredstva za dolgotrajno oskrbo, nego ali pomoč na domu ali v instituciji naj bi prispevali tako zaposleni sami od svojih plač kot tudi njihovi delodajalci. Znesek se giblje med 17,87€ pri minimalni plači in 34,44€ pri povprečni. Približno polovico boste pokrili sami, polovico pa delodajalec. Tako pravi predlog zakona. Za malenkost pa bodo znižali dajatve za zdravstveno zavarovanje.
Pa smo spet pri gostoljubju. Govorimo o prijaznosti in naklonjenosti. Lepo je državljanom obljubljati bodočo skrb. Še lepše pa bi bilo, če bi država znala takšne obljube znala podpreti z organizacijsko vitkostjo, večjo učinkovitostjo in z zmanjševanjem milijonov stroškov, ki gredo v nič ali zgolj v privilegirane zasebne žepe. 
Da nam ne bo treba tega nujnega starostnega gostoljubja tako ali drugače plačevati iz lastnega žepa.