Knjiga V besedah je osebni poklon pesniku Danetu Zajcu (1929–2005) ob 15-letnici smrti in lanski 90-letnici rojstva. Zasnovala sta jo Zajčeva vdova Jerneja Katona Zajc in pesnik Aleš Šteger. Ta v uvodu pojasnjuje, da sta pesnikov portret ustvarila »skozi izvirna besedila in neke vrste zasebni, intimni Zajčev besednjak.«
Knjiga je izšla pri Beletrini in obsega 17 poglavij, ki si kronološko sledijo od Zajčevega  otroštva do zrelih let, pri čemer so poglavja razdeljena na tematske  sklope. Te določajo ključne besede oziroma gesla — »belo«, »kepa  pepela«, »ogenj«, »misel«, »voda«, »reka« —, ki najbolj zaznamujejo posamezno Zajčevo življenjsko in ustvarjalno obdobje.
Knjiga tako zajema vse vidike njegovega delovanja, saj poleg odlomkov iz pesmi in iger vključuje tudi predavanja, intervjuje, eseje, izjave v medijih, pričevanja sodobnikov, prinaša pa tudi nekaj neobjavljenih del. 

Ob knjigi: Aleš Šteger

Pričujoča knjiga je osebni poklon izjemnemu pesniku in izjemnemu človeku. Kdor je imel srečo osebno srečati Daneta Zajca, je zaznamovan z njegovo osebnostjo in pojavo, z njegovo molčečnostjo in karizmo.
Lani je minilo devetdeset let od Danetovega rojstva, petnajst let od njegove smrti. Dane je bil do obletnic povsem indiferenten, priložnost pa je vendarle primerna za nastanek knjige, ki naj odstira Danetovo življenjsko zgodbo, predvsem pa bralce uvaja v Zajčev izjemen pesniški opus.
Dve pomembni izdaji zbranih del Daneta Zajca — Dane Zajc v petih knjigah (1990) in zbrane pesmi V belo (2005) — celovito predstavljata njegov opus. Pri izbiranju gradiva in snovanju te knjige pa sva sestavljavca skušala biti karseda osebna. Ni nama šlo zgolj za izbor Danetovih najboljših pesmi, marveč za to, da skozi izvirna besedila in neke vrste zasebni, intimni Zajčev besednjak ustvariva pesnikov portret, ki se riše preko prepleta pesmi, odlomkov iz Zajčevih iger, pesmi za otroke, esejev, Danetovih izjav v medijih, njegovih intervjujev in pričevanj nekaterih njegovih najbližjih.
Poskušala sva ustvariti bralno popotovanje skozi ključne aspekte Danetove biografije, poetike in bivanjskih nazorov, ne da bi jih kakorkoli komentirala, saj vsak izbor neizogibno v sebi že skriva komentar.
Prepričana sva, da bi bile vsakršne dodatne razlage nepotrebna navlaka in bi ob Danetovih pesmih zbledele. Šele Danetov verz ali misel, ki sreča neki drugi Danetov verz ali misel, ustrezno razpre svet njegovega ustvarjanja za bralce — za mnoge, ki berejo Zajčeve pesmi ponovno, in za druge, upajmo, številne, ki bodo ustvarjanje Daneta Zajca preko te knjige šele pričeli odkrivati.

Ob knjigi: Jerneja Katona Zajc

Z Danetom sva imela Aleša — seveda za šalo, pa vendar — za nekakšnega člana družine. Obema z Danetom nama je k srcu in mi veliko pomeni, da nama je z Alešem uspelo ohraniti to naše nekoč skupno prijateljstvo. V neki dvojini, ki je vsaj malo tudi trojina. Še prav posebej s to knjigo.
Zagotovo sta se najina pristopa k sestavljanju te knjige razlikovala. Osnovna zamisel, da bi naredila neke vrste besednjak s ključnimi besedami, je bila Aleševa. Izkazalo se je, da nama je takšno izhodišče ponudilo veliko možnosti v različnih smereh, tudi nezdružljivih. Ampak zakaj pa ne? Taki so bili nenazadnje tudi naši pogovori, ko je bil Dane še živ: dva pesnika in jaz, človek bolj prozaičnega duha, vsak med nami pripadnik svoje generacije, tudi naše življenjske izkušnje so bile kar se da različne.
In vendar imam naša druženja v spominu kot živahne pogovore: o literaturi, o nas, o drugih, o ničemer in o vsem. Bilo pa je tudi veliko smeha! Upam, da je sled te hudomušnosti tudi v knjigi. Bila pa so tudi srečanja, na katera še danes mislim s presunjenostjo.
Zdaj, ko je knjiga narejena, sem Alešu hvaležna za povabilo k sodelovanju. V začetku pa sem imela v sebi dvom, ki mi dolgo ni dovolil pristopiti k branju. Hotela sem prispevati le nek svoj izbor odlomkov iz Danetovega opusa, ker sem že dolgo samo bralec, bralec kot vsakdo drug. Ali pa morda le ne čisto tak kot vsak drug? Včasih katere besede slišim izgovorjene z Danetovim glasom. Takšne odlomke sem hotela deliti z bralci te knjige. Tudi tistim, ki Danetovega glasu ne poznajo, sem ga hotela pričarati.
Potem pa se je sestavilo: vse, kar je poseben prostor mojega spomina, je odprlo vrata, in zdelo se mi je, da lahko Daneta bralcu približajo majhne črepinjice preteklega časa, ki so se ohranile v filigranskih detajlih, medtem ko celota Danetove navzočnosti počasi bledi tudi v spominih nas, ki smo ga poznali ali celo z njim živeli. Čas je sovražna žival, sem govorila po njegovi smrti, zajeda se s svojim požrešnim gobcem med čas, ki je bil, in čas, ki vdira in oddaljuje minulo. Zdaj živim v miru z živaljo, ki se hrani tudi z mojim minevanjem, in mogoče mi tudi zato vse pogosteje in prav radodarno vrača odmeve iz preteklosti. Ta knjiga mi je ponudila priložnost, da del preteklosti pretočim v besede.