Anekdote se spomnim iz otroštva. Žal sem pozabil, za katerega sultana konkretno je šlo, a njegova izjava se mi je s svojo modrostjo globoko vtisnila v spomin. Vladar, ki ve, kakšna je njegova vloga, zna izmeriti atmosfero v državi — predvsem pa ve, kaj naj s tem podatkom počne.

Dokler si ljudje na račun oblastnikov pripovedujejo vice, je vse v redu. Kaj pa, ko začne oblast vleči poteze, ki se zdijo kot vici? Ko ob neki informaciji ne moremo reči drugega kot: “Ne, to ni res, a ne? To je zajebancija? A ne, da je?!” Pa se izkaže, da je stvar še kako resna.

Kar zveni in se bere kot vic, praviloma tudi je vic. Razen takrat, kadar ni.

Ni smešno

Pomislek tega tipa me je obšel v torek, ko sem sledil preobratom, zapletom in razpletom v zgodbi o Studiu City. Najprej zato, ker so argumenti o posodobitvi oddaje ter neprimernem obnašanju njenega voditelja res zveneli kot slab štos.

A zadeva mi ni bila dolgo smešna. Namesto brskanja za tragikomičnimi ocvirki sem si začel zastavljati eno najbolj preprostih vprašanj: zakaj? Zakaj zdaj? Zakaj na tak način?

Vedno se lahko pogovarjamo o televiziji. O oddajah, vsebinah, voditeljicah in voditeljih. Vedno lahko razpravljamo o spremembah, zamenjavah, tudi o koncih in začetkih. Tako televizija ostaja živa.

Toda v konkretni zgodbi o eni najbolj prepoznavnih oddaj nacionalke sploh ne gre za to. V igri je nekaj povsem drugega.
​{embed_info_box}201196{/embed_info_box}

Simbolna točka in figura

V torek je Studio City dokončno postal simbolna točka. In Marcel Štefančič simbolna figura. Zanimivo je, da odhajajoča oblast izjemno pogosto ustvarja tovrstna torišča, kot neke vrste platna, na katera se projicira precej banalen, a izrazito čustven politični triler: Dies irae v formi cenenega škandaloznega pamfleta in v produkciji Trstenjakove 8. Ampak cenenost vsebine propagandnega izdelka in pritlehnost argumentacij, ki jih uporabljajo producenti, že dolgo nista nekaj, nad čimer bi lahko vihali nos.

Ustvarjanje simbolnih mest, kot je Studio City, generira čustva, ki so do odhajajoče oblasti seveda izrazito negativna. Sprememba statusa Marcela Štefančiča iz pogodbenega sodelavca v simbolno figuro ljudi angažira — seveda nasprotnike.

Vse skupaj se ni začelo ta teden. Strategija je znana že leta. Kam vodi takšna taktika, je odhajajoča oblast — če ne prej — spoznala na volitvah. Zaradi tega smo imeli izjemno visoko volilno udeležbo. Zaradi tega je taista oblast postala oblast v odhajanju. Strategija se je iz njenega zornega kota izkazala za slabo, če ne celo katastrofalno. Zakaj pri njej vztraja?

Ostanimo na Kolodvorski

Ostanimo zaenkrat na Kolodvorski. Taktične cilje producentov s Trstenjakove so lucidno in smiselno analizirali že mnogi. Naj jih poskušam strniti.

Njihov osnovni namen je bila politična podreditev javne RTV. Ko pa se je izkazalo, da je ta projekt z borno četico privrženk in privržencev neuresničljiv, je nastopil čas za plan B: namesto dekonstrukcije destrukcija. Uničimo kolektiv, odženimo kvalitetne kadre, sesujmo gledanost, minirajmo ugled. Razvrednotimo novinarstvo in hkrati pokvarimo stroj, da bo karseda neuporaben, ko bo spet v “njihovih” rokah.

Se strategija zdi modra? Mnja, morda pa Janez Janša vendarle ni tako veleumen strateg, kot se nam predstavlja že več kot tri desetletja. Tudi to so pred mano spoznali in zapisali drugi.
​{embed_info_box}201197{/embed_info_box}

Nekaj me skrbi

Razlaga je absolutno smiselna, vendar me nekaj skrbi. Nekaj, kar sega onkraj hiše na Kolodvorski in onkraj strateških veščin odhajajočega vodje. Nekaj, kar govori o naši splošni politični klimi.

Zapisana interpretacija temelji na prepričanju, da je strategija odhajajoče oblasti pragmatična in da ni dosegla svojih ciljev zaradi slabe presoje.

Povsem smiselna predpostavka takšnega razmišljanja je, da se vse skupaj dogaja v kontekstu brutalnega, a legitimnega političnega boja.

Kaj pa, če ni tako? Kaj, če je v ozadju nekaj povsem drugega? Če sploh ne gre za željo po prevzemu osrednjega medija? Kaj pa, če smo onkraj politike, onkraj razuma in onkraj smisla? Kaj, če jim gre samo za to, da smo jezni?

Znanilec apokalipse

Počutim se kot znanilec apokalipse. Kar se mi upira. A vsaka razumna analiza nerazumnih taktičnih potez odhajajoče oblasti — zgrešenost te strategije so dokazali volilni rezultati — me pripelje do istega sklepa. Hočejo nas jezne, hočejo nas besne. In ko rečem “nas”, imam v mislih vse. Bes se oplaja. Tudi če lonec segrevaš samo na enem koncu, bo kmalu cel postal vroč. In tako kurijo in pogrevajo.
​Do kdaj? Kaj je na koncu?

Ste opazili, kako malo vicev smo si govorili v zadnjih dveh letih? Kako malo štosov tipa “prideta Janez in Aleš v gostilno”? Turški sultan je vedel, da je to slab znak in da je treba v takih obdobjih ravnati sila previdno. Ne prilivati olja na ogenj in predvsem ne ustvarjati simbolnih mest, ki ti hitro eksplodirajo v obraz, ko si na oblasti.

A sultanov cilj je bil jasen: mir in stabilnost. Kaj pa hočejo tisti, ki se očitno ne držijo njegovih naukov? Morda res odhajajo — toda v rokah imajo še vedno škatlico vžigalic.
​{opomba}201198{/opomba}