Hessejevo brezdelje ni moje brezdelje

Sem v obdobju, ko nič ne delam. Nobenega teksta, nobene pesmi, nobenih projektov. Niti mailov ne dobivam. Lahko bi padla v hudo depro, ampak tega ne morem in ne znam. Za to preprosto nimam časa. 

Slučajno mi je prišla v roke knjiga Hermana Hesseja z naslovom Umetnost brezdelja. Knjiga je globoko filozofska. Na to se ne spoznam najbolje in jo samo delno razumem. 

Hesse reče že takoj na začetku: »Ko ne bi bil sam v bistvu zelo delaven človek, kako bi sploh prišel na misel, da bi si izmišljal hvalnice in teorije brezdelja. Rojeni, genialni brezdelneži česa takega nikoli ne počno.«

Jaz nisem genialna, niti izjemno delaven človek. Edino delo, ki ga opravljam ta čas je, da grem z vozičkom vsak dan na trg, kjer kupim zelenjavo in čistila za vso družino, kosilo pa skuha moj mož. To ne pomeni, da sem zelo delavna. Ko dežuje — kar se dogaja pogosto —, se tudi temu izognem.

Brez dela

Pravi Hesse: »Umetniki so od nekdaj