Kulumne
#lifestyle #bolezen
Hessejevo brezdelje ni moje brezdelje
Logo 05.12.2019 / 17.34

Ne sovražim bolezni. Kljub temu pa bi jo najraje potrepljala po riti in ji rekla: »Predolgo si že z mano. Zdaj pa pejd.«

Hermann Hesse: »Umetniki so od nekdaj potrebovali občasno brezdelje.«

Sem v obdobju, ko nič ne delam. Nobenega teksta, nobene pesmi, nobenih projektov. Niti mailov ne dobivam. Lahko bi padla v hudo depro, ampak tega ne morem in ne znam. Za to preprosto nimam časa. 
Slučajno mi je prišla v roke knjiga Hermana Hesseja z naslovom Umetnost brezdelja. Knjiga je globoko filozofska. Na to se ne spoznam najbolje in jo samo delno razumem. 
Hesse reče že takoj na začetku: »Ko ne bi bil sam v bistvu zelo delaven človek, kako bi sploh prišel na misel, da bi si izmišljal hvalnice in teorije brezdelja. Rojeni, genialni brezdelneži česa takega nikoli ne počno.«
Jaz nisem genialna, niti izjemno delaven človek. Edino delo, ki ga opravljam ta čas je, da grem z vozičkom vsak dan na trg, kjer kupim zelenjavo in čistila za vso družino, kosilo pa skuha moj mož. To ne pomeni, da sem zelo delavna. Ko dežuje — kar se dogaja pogosto —, se tudi temu izognem.

Brez dela

Pravi Hesse: »Umetniki so od nekdaj potrebovali občasno brezdelje.«
Ne bi mogla reči, da sem umetnica brezdelja. Lahko pa rečem, da sem preprosto brez dela. 

»Pesnik ostrmi pred spočetim načrtom, pogreši v njem prvotno sluteno veličino, prečrtava besede in strani, popiše nove, zmeče tudi nove kmalu v ogenj, vidi, kako prvotno jasno uzrto nenadoma brez obrisov plava v belih daljah. Odkrije, da so njegova čustva in strasti presenetljivo siromašne, neizvirne, naključne, vse opusti — in prav tako zavida cestnemu pometaču.« 

Zadnje naročilo, ki sem ga dobila, je bilo iz hrvaške. Hoteli so slovensko besedilo. Nekaj v zvezi z božičem. Napisala sem tekst, v katerem se poskušam spomniti mame in tega, kar je delala za božič. Kar dobro mi je uspelo. Bili so zadovoljni. Te dni že snemajo. Upam, da bo lepa moja božična pesem.

Da je ne bo strah

Ko sem še pisala tekste, se mi je pogosto dogajalo, da sem besede metala proč. Včasih se mi je zgodilo, da sem besedilo poslala naročniku in nato ugotovila, da je zanič. Opravičila sem se mu in ga popravila. 
Spomnim se prve kitice za Alenko Godec. Ko sem ji jo poslala, sem jo še enkrat poslušala. Bilo je grozno. Ej, stara, to bo treba tudi pet! Alenko sem nemudoma poklicala, se ji opravičila in ji rekla, naj to pozabi. Da jo bom popravila. 
Hesse piše v Umetnosti brezdelja, da je brezdelja nujno in naravno. Morda res. Ampak mene v to ni prisililo pomanjkanje navdiha, ampak bolezen.
Ne sovražim bolezni. Ne sovražim bolezni. Kljub temu pa bi jo najraje potrepljala po riti in ji rekla: »Predolgo si že z mano. Zdaj pa pejd, prosim.«
Velikokrat sem razmišljala, da bi v tem duhu rekla mami — ki je že na oni strani, kjer je vse lepo —, naj jo prime za roko in odpelje. Da je ne bo strah.
Na to se moram večkrat spomniti.

NAROČI SE
#lifestyle #bolezen
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke