Ne hodim in nočem hoditi naokrog po fizičnih poteh in družbenih omrežjih in tožariti idiote, ki se iz pozabljivosti ali namenoma ne držijo previdnostnih ukrepov in pravil.
V tej zoprni situaciji, v katerem smo se znašli, je lažje — in moralno bolj praktično — za širjenje epidemije obtoževati ljudi okrog nas, kot pa dolžiti korono. Sovražimo prekleti virus, znašamo pa se nad ljudmi. To je psihološki transfer. Bojimo se okužbe, svojo nedeljsko neustrašnost pa dokazujemo s pripisovanjem krivde (za nevarnost) drugim.
Fatalist Jacques
Seznam krivcev za pandemijo je vsak dan daljši. Kratek itak ni bil nikoli. Niti na začetku, ko smo, ste, so sumili, da vse skupaj izbruhnilo zaradi Kitajcev in teh njihovih nemogočih prehrambenih in higienskih navad in razmer v Wuhanu.
Nisem fatalist ali še manj determinist. Ne mislim, da nam je korona virus usojen ali da je celo nekakšna kazen ali vsaj opomin za dekadentni svet. Ne mislim, da bi se morali kar vdati in pasivno čakati, da ne umremo ali da jo odnesemo s čim manj posledicami.
»Kako sta se srečala? Po naključju, kot vsi drugi. Kako jima je bilo ime? Kaj vam mar? Odkod sta? Iz zelo bližnjega kraja. Kam sta šla? Kdo pa ve, kam gre? Kaj sta govorila? Gospodar ni govoril nič, Jacques pa je govoril, da je njegov stotnik govoril, da je vse dobro in slabo, kar se nam pripeti tu spodaj, bilo že zapisano tam zgoraj.«
Zavozili
Ne veliko krajši povzetek seznama krivcev lahko najdete v nedavni kolumni Žige Turka z zgovornim naslovom Zavozili smo na Siolu.
Zavozili? Smo? Misli sicer vas: »ki ste rinili na Hrvaško«, »niste mogli deset dni pred začetkom šolskega leta domov«, »verjeli, da je samo gripa«, »da imate pravico, da ne nosite mask«, »kofetkali, pijačkali, se naslanjali na šanke in si vrtali po nosu«, »grabili za vozičke v trgovinah, pa si niste razkužili rok«, »rinili v trgovine« in »ne bi zdržali brez šteke napolitank«.
Če bi poskušal obnoviti vse domnevne krivce, ki sem jih še zdaleč ne samo pri Turku zasledil v medijih v zadnjih mesecih in zlasti tednih, bi bil seznam še daljši od njegovega.
Seznam
Poimensko: Janša, Gantar, Krek in Hojs, pa za še boljšo vago zraven še Simona Kustec in Kacin in Beovićka — ker se kao ne znajo koordinirati in puščajo ubogo ljudstvo v negotovosti glede (ne)varnosti, pa tudi glede navodil za montažo razkužíl na stopniščne ograje. Pa Fajonka, Šarec in Bandelli za naprej in za nazaj in še cela vrsta parlamentarnih poskusnih zajcev.
Skupinsko pa so krivci tudi podmnožica disidentskih dohtarjev, ki dvomijo v resnost epidemiološke grožnje in/ali smiselnost (določenih) ukrepov. Pa petkovi kolesarski protestniki, da ne pozabim. In da ne omenjam teh famoznih influencerjev — tako imenovanih —, s kateri se vsi tako radi ukvarjamo kot za tolažbo, da smo bolj pametni od njih.
Seznam krivcev za pandemijo je vsak dan daljši. Kratek itak ni bil nikoli. Niti na začetku, ko so bili krivi Kitajci in njihove nemogoče prehrambene in higienske navade in razmer. V Sloveniji pa je seznam še daljši. Dolg kot stotnikov zvitek v Diderotovem Fatalistu Jacquesu in njegovem gospodarju.
Determinizem
Nisem fatalist ali še manj determinist. Ne mislim, da nam je korona virus usojen ali da je celo nekakšna kazen ali vsaj opomin za dekadentni svet. Ne mislim, da bi se morali kar vdati in pasivno čakati, da ne umremo ali da jo odnesemo s čim manj posledicami.
Ne mislim, da se širjenja okužb ne da omejiti in da so vladni ukrepi — z opozarjanjem vred — nesmiselni. Ne mislim, da je brez veze, če se vsak posameznik trudi, da pri tem poslušno in solidarno sodeluje.
Predvsem pa ne mislim, da je vsak, ki mu gre nekaj na živce, že bolj pameten od tistih, ki so žalibog pač v takih službah — od politikov pa do zdravnikov —, da se zdaj morajo odločati namesto nas.
Saj si ne predstavljate, kako bi bilo, če bi se smel odločati vsak sam?
Mislim pa, da nima smisla nikogar obsojati.
Nadaljevanje jutri.