Revija
#odlomek #branje #nove knjige
Gregory Bateson: »Nagon je najbrž bibličnega izvora.« [odlomek iz knjige]
Logo 26.10.2019 / 22.24

Kaj je to nagon, očka? — Nagon je razlagalno načelo. — Kaj pa pojasnjuje? — Skoraj vse. Vse, kar bi si želela pojasniti.

»Nekaj se je vesolju premaknilo in zaradi tega se je zlomil. Vesolje ni njegova mati, temveč mati.«

Vprašanja, na katera odgovarja britanski antropolog, semiotik, lingvist in kibernetik Gregory Bateson (1904–1980) v svoji knjigi Ekologija idej, so ekološka in zato izjemno aktualna za današnji čas. Kakšni so odnosi med idejami ? Ali deluje naravna selekcija idej? Kaj omejuje njihovo množenje na določenih področjih mentalne aktivnosti? Katere ideje lahko pripomorejo k izbrisu sodobne civilizacije in človeštva? Kateri so nujni pogoji za stabilnost in preživetje ekoloških sistemov?
Definicija »ideje«, ki jo avtor razvija v esejih, je veliko širša od običajnih opredelitev, tako da mu je s pomočjo »ekologije idej« uspelo oblikovati nov način razumevanja in povezovanja tako raznolikih tem, kot so bilateralna simetrija v strukturi živali, vzorec razporeditve listov rastlin, stopnjevanje oboroževanja, rituali dvorjenja, narava igre, stavčna zgradba, skrivnosti biološke evolucije, ekološka kriza, kibernetika, tehnološki razvoj, populacijska eksplozija, zavest, čustva, shizofrenija, morala, primitivna umetnost, energija, epistemologija, modrost, ljubezen, lepota …
Knjiga je izšla v slovenskem prevodu pri Beletrini.

Gregory Bateson: Ekologija idej | Metalog. Kaj je to nagon?

Hči: Kaj je to nagon, očka? 
Oče: Nagon, moja draga, je razlagalno načelo. 
Hči: Kaj pa pojasnjuje? 
Oče: Vse. Skoraj vse. Vse, kar bi si želela pojasniti. 
Hči: Ne bodi smešen. Saj ne more pojasniti gravitacije. 
Oče: Ne, a to je zato, ker si nihče ne želi tega, da bi gravitacijo pojasnjeval nagon; če bi si kdo tega želel, pa bi bilo tako. Lahko bi preprosto dejali, da ima luna nagon, katerega moč se spreminja obratno sorazmerno kvadratu razdalje … 
Hči: Ampak to je nesmisel, očka. 
Oče: Da, prav gotovo. Ampak ti si omenila nagon, ne jaz. 
Hči: No, prav. Kaj pa potem pojasnjuje gravitacijo? 
Oče: Nič je ne pojasnjuje, ljubica, kajti gravitacija je že sama razlagalno načelo. 
Hči: Aha. Hočeš reči, da enega razlagalnega načela ne moreš uporabiti za razlago drugega? Prav nikoli? 
Oče: Hmm … Skoraj nikoli. Prav to je imel Newton v mislih, ko je dejal »hypotheses non fingo«. 
Hči: Kaj pa to pomeni, prosim? 
Oče: No, kaj je to »hipoteza«, že veš. Vsaka trditev, ki združuje dve opisni trditvi, je hipoteza. Če rečeš, da je bila 1. februarja polna luna in da je bila naslednja polna luna prvega marca, ter nato ti dve opažanji povežeš na kakršenkoli način, je trditev, ki ju povezuje, hipoteza. 
Hči: Da. Vem tudi, kaj pomeni non. Kaj pa pomeni fingo?
Oče: No, »fingo« je poznolatinska beseda, ki pomeni »izdelovati«. Tvori glagolski samostalnik »fictio«, iz katere smo dobili besedo »fikcija«. 
Hči: Očka, ali hočeš reči, da je Sir Isaac Newton mislil, da so vse hipoteze preprosto izmišljene kakor zgodbe? 
Oče: Da, točno tako. 
Hči: Ampak, ali ni odkril gravitacije? Z jabolkom?
Oče: Ne, ljubica. Iznašel jo je.
Hči: Aha … Očka, kdo pa je iznašel nagon?
Oče: Ne vem. Najbrž je bibličnega izvora. 
Hči: Ampak če ideja gravitacije povezuje dve opisni trditvi, mora biti hipoteza.
Oče: Tako je.
Hči: Potemtakem Newton le je fingo hipotezo. 
Oče: Da, prav res. Bil je resnično izjemen znanstvenik. 
Hči: Aha … Očka, ali je razlagalno načelo isto kakor hipoteza? 
Oče: Skoraj, a ne povsem. Poglej. Hipoteza skuša razložiti nekaj posebej določenega, razlagalno načelo — kakor denimo »gravitacija« ali »nagon« — pa v resnici ne pojasnjuje ničesar. Gre za nekakšen vsesplošni dogovor med znanstveniki, da bi na določeni točki prenehali razlagati stvari.
Hči: Je torej Newton imel v mislih to? Če »gravitacija« ničesar ne pojasnjuje, pač pa je zgolj nekakšna pika na kraju vrste razlag, potem iznajdba gravitacije ni bila isto kakor iznajdba hipoteze, zato pa je tudi lahko dejal, da ni fingo nobene hipoteze. 
Oče: Tako je. Razlagalnega načela ni treba pojasnjevati. Je kakor črna škatla. 
Hči: Aha. Očka, kaj je črna škatla? 
Oče: Črna škatla je splošno veljaven dogovor med znanstveniki, ki služi temu, da bi na določeni točki nehali razlagati neko stvar. Dejal bi, da gre navadno za začasen dogovor. 
Hči: To pa že ne zveni kakor črna škatla. 
Oče: Res ne. A se tako imenuje. Stvari pogosto ne zvenijo enako kakor njihova imena. 
Hči: Ne. 
Oče: Besedo so si izmislili inženirji. Kadar ti rišejo diagram kake zapletene naprave, si pomagajo z nekakšnim stenogramom. Namesto da bi narisali vse detajle, namesto cele kopice delov narišejo škatlo in jo označijo z namenom, ki naj bi mu služili vsi tisti deli. 
Hči: Torej je črna škatla oznaka za to, kaj naj bi kopica reči počela … 
Oče: Točno tako. Vendar pa ne gre za razlago tega, kako te reči delujejo. 
Hči: Kaj pa gravitacija? 
Oče: To je oznaka za vse tisto, kar naj bi gravitacija povzročala. Ni pa razlaga tega, kako deluje. 
Hči: Oh. Očka, kaj pa je nagon? 
Oče: To je oznaka za vse tisto, kar naj bi povzročala določena črna škatla. 
Hči: Kaj pa naj bi povzročala? 
Oče: Hm. To je zelo težko vprašanje … 
Hči: Nadaljuj. 
Oče: No, morala bi nadzirati — vsaj delno nadzirati — delovanje organizma. 
Hči: Ali imajo rastline nagone? 
Oče: Ne. Če bi botanik med razlago o rastlinah uporabil izraz »nagon«, bi mu očitali zoomorfizem. 
Hči: Je to nekaj slabega? 
Oče: Da, za botanike bi bilo to nekaj zelo slabega. Za botanika je očitek zoomorfizma enako hud, kakor je za zoologe hud očitek antropomorfizma. Zelo hud.
Hči: Aha, razumem.

Idemiologija shizofrenije

Če naj razpravljamo o epidemiologiji duševnih motenj, torej motenj, ki so jih delno povzročila izkustva, moramo najprej dovolj natančno določiti, kje v sistemu idej so pomanjkljivosti. Šele po tej ugotovitvi lahko nadaljujemo z domnevami o tem, kakšni konteksti učenja bi jih lahko bili povzročili. Navadno velja, da imajo shizofreniki »šibak ego«. To šibkost ega sam zdaj definiram kot težave pri identificiranju in interpretiranju tistih signalov, ki bi morali posamezniku povedati, kakšne vrste sporočilo je neko sporočilo, torej imajo težave s signali istega logičnega tipa, kot je signal »to je igra«.
Primer: Pacient pride v bolnišnično menzo in dekle za pultom ga vpraša: »S čim vam lahko postrežem?« Pacient je v dvomih glede vprašanja — ga sprašuje, ali naj mu streže po življenju? Ali gre za znak, da ga vabi v posteljo? Ali pa mu samo ponuja skodelico kave? Slišal je sporočilo, zdaj pa ne ve, za kakšne vrste ali reda sporočilo gre. Ni sposoben zaznati bolj abstraktnih oznak, ki jih je večina med nami sposobna uporabljati na običajen način, ne pa tudi identificirati, in sicer v smislu, da ne vemo, kaj nam je povedalo, za kakšne vrste sporočilo gre. Slednje je tako, kot bi nam nekako uspelo prav uganiti. Pravzaprav se sprejemanja teh sporočil, ki nam povedo, kakšne vrste sporočila sprejemamo, niti ne zavedamo. Težava s tovrstnimi signali se zdi osrednji del sindroma, značilnega za shizofrenike, zato smemo upravičeno raziskati njegovo etiologijo, začenši s pomočjo formalne definicije simptomatike.
Ko pričnemo o rečeh razmišljati na tak način, se velik del shizofrenikovih izjav uvrsti med opise njegovih izkustev — se pravi, odpre se nam še ena pot k teoriji etiologije oziroma prenosa. Prva pot se nam odpre na podlagi simptomov. Vprašamo se: »Kako je posameznik pridobil nepopolno zmožnost razlikovanja med temi signali?« In ko se ozremo po vsebini njegovega govora, ugotovimo, da v tem posebnem jeziku, shizofreni solati, opisuje travmatično stanje, ki vsebuje tudi metakomunikacijski vozel. Pacient je imel, denimo, neko osrednjo predstavo, da »se je v vesolju nekaj premaknilo« in je to razlog, da se je zlomil. Iz načina, kako je govoril o »vesolju«, sem nekako sklepal, da je vesolje njegova mati.
Ko sem mu to povedal, je dejal: »Ne, vesolje je mati.« Namignil sem, da bi mati utegnila biti vir njegovih težav, a je odvrnil: »Nikoli je nisem obsojal.« V nekem trenutku se je ujezil in dejal, citiram: »Če rečemo, da se je nekaj v njej premaknilo zaradi tega, kar je povzročila, obsojamo le sebe.« Nekaj se je vesolju premaknilo in zaradi tega se je zlomil. Vesolje ni njegova mati, temveč mati. A zdaj se osredotočiva na njegovo mater, ki je, kakor pravi, nikoli ni obsojal. In nato reče: »Če rečemo, da se je nekaj v njej premaknilo zaradi tega, kar je povzročila, obsojamo le sebe.«
Bodite pozorni na logično strukturo zadnjega citata. Vsebuje krožno strukturo. Omogoča sklep o načinu interakcije in o kroničnih nesporazumih z materjo, ki so bili takšni, da je bilo otroku preprečeno tudi to, da bi ravnal na način, ki bi nesporazum pomagal zgladiti.

Dva nivoja

Ob neki drugi priložnosti se pacient ni prikazal na jutranji terapiji, zato sem med večerjo stopil do njega v jedilnici in mu obljubil, da lahko pride do mene naslednji dan. Ni me hotel pogledati. Vztrajno se je obračal stran, in ko sem omenil poldeseto uro naslednjega dne, ni bilo od njega nobenega glasu. Naposled je le mukoma izdavil: »Sodnik temu ni naklonjen.« Preden sem odšel, sem dejal: »Potrebujete odvetnika.« Ko sem ga srečal naslednjega dne na oddelku, sem mu dejal: »Tu je vaš odvetnik.« — nakar sva se skupaj odpravila v terapevtsko sobo.
Začel sem z besedami: »Ali pravilno domnevam, da sodnik ni nenaklonjen samo temu, da govorite z menoj, temveč tudi temu, da mi kaj poveste o njegovi nenaklonjenosti?« Odvrnil je: »Da!«
Očitno imamo tu opraviti z dvema nivojema. »Sodnik« nasprotuje poskusom reševanja zmedenosti, nasprotuje pa tudi sporočanju dejstva, da (sodnik) nasprotuje. Poglobiti se moramo v etiologijo, ki vključuje več nivojev travme. Sploh ne govorim o vsebini teh travmatskih sekvenc, najsi so seksualne ali oralne narave; tudi o starosti osebka v času travme ne govorim, kakor tudi ne o tem, kateri starš je bil vpleten. Kar se mene tiče, je vse to epizodne narave. Skušam zgolj zgraditi trditev, da je ta travma morala imeti formalno strukturo v tem smislu, da je bilo več logičnih tipov v konfliktu, kar je pri tem posamezniku prispevalo k določenemu patološkemu stanju. Če pomislite na našo konvencionalno medsebojno komunikacijo, lahko ugotovite, da te logične tipe s presenetljivo lahkoto prepletamo na neverjetno zapleten način.
Občasno zbijamo šale, ki jih je tujcem morda težko razumeti. Večina šal, bodisi znanih bodisi spontanih, je malodane povsod preplet več logičnih tipov. Tudi norčije in potegavščine so odvisne od nerazrešenega vprašanja, ali zna žrtev potegavščine prepoznati, da gre za potegavščino. V prav vsaki kulturi posamezniki razvijejo naravnost izjemno veščino upravljanja ne le z enostavnim razbiranjem, kakšne vrste sporočilo je neko sporočilo, pač pa tudi z mnogoterimi identifikacijami vrst sporočil. Kadar se soočimo s temi mnogoterimi identifikacijami, se nasmejimo in pridemo do novih psiholoških odkritij o tem, kaj se dogaja v nas samih, kar je morda nagrada pravega humorja. Obstajajo pa tudi ljudje, ki imajo s problemom mnogoterih ravni hude težave; zdi se mi, da je ta neuravnotežena porazdelitev zmožnosti pojav, ki se ga lahko lotimo z vprašanji in izrazjem iz epidemiologije. Kaj potrebuje otrok, da pridobi oziroma ne pridobi veščin za interpretiranje teh signalov?

NAROČI SE
#odlomek #branje #nove knjige
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke