Cerarjev demonstrativni izstop iz stranke — skupaj s pozivom poslancem, naj glasujejo proti vladi JJ, in članom SMC, naj iz stranke izstopijo — je na meji tragičnega in komičnega. Tragičnega, ker se je s tem aktom dokončno razkril kot politični analfabet. In komičnega, ker je zadnja gesta njegove politične kariere Pierrotova gesta. S to razliko, seveda, da Pierrotu prisluhnemo. Ker je po definiciji mesto resnice. Očitno je Cerar napačno presodil, da je tudi sam na tem mestu. Da bo povedal resnico. In spremenil tok dogodkov. Kar kaže — ne prvič — da je Cerar žrtev idej o lastni grandioznosti.
Zato je njegov demonstrativni izstop iz stranke v resnici deloval povsem drugače, kot je načrtoval: namreč patetično.   

Brez prepričljivosti

S tem močem reči, da Cerar ni naredil prav, ko je izstopil. Pozval poslance, da naj začnejo misliti s svojo glavo. In člane stranke, naj v primeru, če bo SMC podprla JJ, iz stranke izstopijo. Vsi ti pozivi so na mestu. Vendar jim žal manjka prepričljivosti. Ki jo je Cerar poskušal na vse kriplje ustvariti. In to s tem, da se je skušal prikazati kot pošten človek. Ki zastopa načela in moralne standarde. Ki deluje pošteno. V dobrobit vseh. In ki so ga zdaj, na koncu, pustili na cedilui tisti, ki jih je sam pripeljal v stranko. Počivalšek je seveda najbolj tipičen primer teh »kadrov«.

Podoba političnega karierista

S temi in z drugimi dejanji je Cerar v javnosti ustvaril podobo političnega karierista, ki ga za lastne koristi ni strah zlorabiti vrednot in načel. Torej tisto podobo, s katero ga je zdaj Počivalšek kresnil po glavi. In pokopal. Ko je povedal, da je bil Cerar, dokler so mu ponujali položaj predsednika DZ, na skrivaj pripravljen sodelovati z JJ. Kar je Cerar racionaliziral kot svoj prispevek k ločitvi oblasti in liberalni korektiv desni vladi. Karkoli naj bi že to pomenilo. 
Skratka, tako Cerar kot Počivalšek sta poskušala drug drugega pokazati kot kupljiva politika, ki sta za lastno politično korist pripravljena mešetariti. In storiti še marsikaj drugega. Še posebej, če to ni vidno. Drug drugega sta predstavljala kot posameznika, ki za velikimi besedami, ki jih oba delita — »skupno dobro«, »enotnost stranke«, »gremo naprej« itd. — v resnici sledita logiki lastnega žepa. S čemer sta razkrila, da delita tudi to neprijetno lastnost. Ne pa moralo. Ali vrednote. Čeprav imata obojega polna usta.
Lahko jima verjamemo. Če kdo, potem onadva poznata drug drugega.

Bolečina izigranega naivneža

Cerarjeva bolečina izigranega naivneža in/ali koristoljubneža, ki je v stranko pripeljal kadre, kot je Počivalšek, jim dal politične položaje ter tlakoval njihovo pot do političnega vzpona, je zato dvomljiva. Čeprav morda avtentična. V smislu, da izhaja iz resničnega razočaranja in gneva njegovega grandioznega selfa. Ki ne more brez besa in bolečine prenesti izdaje in zahrbtnega delovanja tistih, ki jih je sam pripeljal v igro zato, da bi mu koristili. Ali da bi jih izigral v svojo korist. Ker pa Cerar ni nikoli deloval kot posebej inteligenten politik, ni čudno, da ga je nadigral in izigral Počivalšek. Ki deluje, kot sem že zapisala, kot politični buldožer. Z vsem, kar k buldužerju sodi. 
Cerarjevo javkanje o vrednotah, ki so jih kadri, ki jih je v stranko pripeljal, povozili, je zato patetično. Saj ga razkriva kot političnega zahrbtneža. Naivneža. Analfabeta. Goljufa. Manipulanta. Ali preprosto kot omejenega posameznika, ki ima o sebi in lastnih sposobnostih neustrezno sliko.

Pasivna rezistenca

To je med drugim potrdil tudi s pozivom poslancem, naj ne podprejo JJ za novega predsednika vlade. Če kdo, bi namreč Cerar moral vedeti, da kadrov, ki jih je v stranko sam sprejel in jim strasiral politično pot, ne vodijo vrednote. V resnici jih vodijo ambicije. In predvsem osebne koristi. Kar so dokazali tudi s tem, da so brez slabe vesti podprli JJ. Ki je v parlamentu dobil 52 glasov podpore. Torej najverjetneje tudi vse glasove poslancev SMC.
Edini, ki lahko rešijo čast SMC, so zdaj res le še navadni člani stranke. Zdaj, ko so poslanci za lastne koristi izdali njihov mandat, lahko zato, ker ne morejo storiti nič, storijo le eno. Izstopijo iz stranke. Kot nekateri iz istih razlogov izstopamo na primer iz Visokošolskega sindikata Slovenije (VSS). Kar se zdi na prvi pogled neučinkovito. A ni nujno tako. Pasivna rezistenca v kolonialni Indiji je zlomila britanski imperij. Počivalšek in JJ pa sta vendarle manj od britanskega imperija.