Saj jih ne obsojam. Generacije pred nami so razmišljale podobno. Starejši so mi težili s Janis Joplin, Led Zeppelini in kar je še takih skupin, ki so razturale v 60. in 70. letih, ko se samega sebe še nisem zavedal. Mlajši smo bili mnenja, da je tisto za en klinc in smo prisegali na muziko, ki je bila aktualna, ko smo bili mi mladi. Zadeva se torej nekako ponavlja.

Mlad po srcu

Jaz mogoče spadam med izjeme, saj sem ostal mlad po srcu — oz. otročji, kot bi rekla žena. Zato moram priznat, da mi poleg muzike iz 80., ki sem je največ poslušal, in tiste iz 90., prija tudi kaj novejšega. Ed Sheeran, recimo, pa kak The Weeknd sta mi nadvse spodobna izvajalca.

Vroča debata se vedno razvije o slovenski glasbi. Največji konflikt je ponavadi v zvezi z narodnozabavno glasbo, ki je bila v času moje mladosti med mladimi skorajda prepovedana. Kdor je to takrat poslušal, je bil kmet. Butl. Celo žaljiv izraz smo se zanjo spomnili — goveja muzka. Za kmete in krave pač.

Seveda pa ni nikogar motilo, ko so začeli slovenski bendi mešati žanre in smo dobili Mandarino, Jožico in Debelo deklico. To se ni zdelo nikomur sporno, saj so imeli izvajalci teh skladb status pop bendov — pa kaj, če so malo harmonike dodali. In tako so Don Juan in Agropop veselo služili.

Kar je tuje, je bolje

Potem je tu še segment poslušalcev, ki jim je vse slovensko zanič. “Ne poslušam slovenske glasbe” je bil argument. Skratka, vse kar je tuje, je bolje.
​{embed_info_box}201408{/embed_info_box}

Če gledam širšo sliko, takrat smo vendarle živeli v Jugoslaviji, kjer so imeli naši bratski narodi negativen odnos do slovenske glasbe. Na prste ene roke lahko naštejemo izvajalce, ki jim je kolikor-toliko uspelo dol na Jugu. Lačni Franz, Videosex, Buldožer (ki pa so prepevali v srbohrvaščini) — in to je bilo v glavnem vse.

Ena moja dobra prijateljica iz Zagreba, ki sicer redno posluša hrvaške izvajalce, je še vedno mnenja, da je slovenska muzika zanič. Kljub Muffom, Siddharti in podobnim kvalitetnim bendom. Okoli tega se pač nima smisla prepirati. 

Modern Talking

Šejmanje — kot bi danes rekli mladi — pa se je neredko nanašalo tudi na žanr, ki ga je nekdo poslušal. Plošče od Modern Talking sem vedno kupoval inkognito, doma pa sem jih poslušal na sobni jakosti. Poslušanje tega benda je veljalo za sramotno.

Nekoč smo imeli na obisku sorodnike. Ko sem prišel iz svoje sobe, je njihova hči (mojih let) rekla: “A si ti pravkar Modern Talking poslušal?” Seveda sem ves rdeč v obraz hitel zatrjevati, da je narobe slišala in da se je na mojem gramofonu vrtel David Bowie.

Ko sem pred leti postal glasbeni urednik na naši nacionalni radijski hiši, mi je prav ta glasbena širina — namreč dejstvo, da sem poslušal “vse živo” — prišla zelo prav. Težko si glasbeni urednik, če nimaš žanrske širine.

Nerad priznam, ampak ker sem delal na 1. programu Radia Slovenija, sem tudi kakšno narodnozabavno uvrstil v eter, čeprav se te glasbe še danes malce sramujem. Pač. Ni moja scena.

Hardcore fani

In potem so tu še koncerti. Sam pašem med tiste, ki jim je všeč, če izvajalci na koncertih šopajo hite. Vsaj v tujini je tako, da je konceetna turneja ponavadi posledica izdaje novega albuma. Zato razumem, da založba želi, da se promovira aktualni material. Zasedbe torej morajo zaigrati vsaj pet, šest skladb, ki jih nihče ne pozna — ampak sem mnenja, da to včasih precej zamori vzdušje. Takrat greš na WC in po pivo.

Razumem tudi izvajalce, ki so imeli “prevelik” hit, ki gre že njim samim na živce. Spomnim se, da je nekoč skorajda prišlo do incidenta, ko Leteči potepuhi na nekem špilu v Ljubljani niso hoteli igrati skladbe Bicikl, ker jim je šla pač že pošteno na živce, razjarjena množica pa je zahtevala prav to. Tudi David Bowie pred davnimi leti na koncertu v Ljubljani preigraval bolj ali manj neznan material oziroma skladbe, ki jih poznajo zgolj hardcore fani. Razočaranih je bilo kar mnogo ljudi.

“Don’t bore us, get to the chorus!”

Sam pa sem nekoč zapustil koncert Boba Dylana po kakih petindvajsetih, tridesetih minutah. Dylan je izvrsten avtor, ampak je dejstvo, da je veliko njegovih skladb postalo uspešnejših v izvedbah drugih izvajalcev. Pevec pač ni ne vem kakšen s tistim glasom prehlajene koze v puberteti (ki torej mutira).

Sam zagovarjam mnenje, da mora bit na koncertu žur, da publika pride na koncert pet in plesat — in to je seveda težje dosegljivo, če bo izvajalec igral nekaj, kar pozna samo peščica obiskovalcev.

Zato, dragi izvajalci, spoštovani muzičarji: svojo potrebo po umetniškem izražanju zadovoljite na raznih državnih proslavah in drugih podobnih procesijah, ki jih itak ne gleda nihče razen državnega vrha, pa še oni zato, ker morajo. Težite Pahorju, kot on nam teži na Instagramu. Težite Janši, kot on nam teži na Twitterju. Na koncertih pa špilajte hite. Ali kot sta rekla Roxette: “Don’t bore us, get to the chorus!” Se razumemo?