Po nekaj mesecih sem ga tudi osebno spoznal. Ker mi je bil možakar simpatičen, sva šla nekajkrat na pivo. Bila je samo ena težava: gospod ni znal slovensko, jaz pa ne italijansko. Pa sva se nekako menila, tako z rokami, pa kakšna beseda že prileti iz spomina. V glavnem, več kot sva spila, bolje sva komunicirala.

Oba tudi rada spremljava nogomet. Jaz sicer bolj angleško ligo, ker je slovenska pač preslaba, on pa seveda italijansko, ki jo — sicer bolj površno — spremljam tudi jaz. On je sicer iz Milana, kjer domujeta (celo na istem stadionu) dva velika kluba: Inter in Milan.

Gospod Pierino

Gospod Pierino — tako mu je namreč ime — navija že od malih nog za Milan, meni pa je bil od nekdaj simpatičen Inter. Po par pirih, ko je debata spet postala otežkočena, sva ponvadi končala takole: on meni “Inter cazzo”, jaz pa njemu “Milan kurac”. To je bil seveda banter, po angleško prijateljsko zafrkavanje.

Vendar me je v nekem trenutku začelo motiti to moje neznanje italijanščine. Pa ne samo zaradi Pierina, ampak tudi zato, ker sem bil takrat pogosto poslovno v Italiji. Kaj ti pomaga znanje angleščine in srbščine, če znajo Italijani samo italijansko.
​{embed_info_box}202023{/embed_info_box}

Poleg tega je na teh mojih potovanjih po Italiji zaradi neznanja jezika večkrat prišlo do nesporazumov. Če sem recimo hotel naročiti pizzo, sem rekel, naj mi dajo “freddo”, ker sem mislil, da to pomeni “vroče”. Ampak ne, pomeni namreč “mrzlo” — ker sem pač mislil, da  »caldo« zaradi podobnosti z angleško besedo “cold”. Pa je ravno obratno. Ob neki priliki sem obračal kombi v ozki ulici, pa se je ena gospa začela dreti “Panka, panka!”  — “panca” pomeni “klop” —, pa sem si misli, prav imaš, »panka nam manka«. In že je počilo. Zaletel sem se v klop.

Ali pa enkrat v Trstu, ko pred gostilno zagledam napis: “pranzo 6€, cena 9€”. Ker sem bil na dvojezičnem območju mi je takoj šinilo v glavo, češ, lej te prasce, za domačine je obrok šest evrov, za Slovence pa devet. Ko sem se v gostilni pritožil, mi je slovensko govoreči natakar pojasnil, da je “pranzo” “kosilo”, “cena” pa “večerja”.

Oriana Girotto

Dovolj je, sem sklenil in se vpisal na tečaj italijanščine. Še toliko raje, ko sem izvedel, da bo profesorica medijsko znana oseba Oriana Girotto. Vznemirjen kot prvošolček sem se podal na prvo predavanje in moram reči, da je bilo fino. Bil sem izjemno zavzet in se ravno navadil na te “šolske” ponedeljke, ko je spet udaril kovid. Drugi val. Pa smo prešli na Zoom, ampak to ni to, jaz rabim živo akcijo.

In potem sem nekako na sredi tečaja vse skupaj opustil. Saj mi je žal, ampak bom enkrat spet začel. Vsaj načrt je tak. Vseeno pa sem bil mnenja, da sem se že nekaj naučil, čeprav me še vedno zmede, da je “camera” soba in ne “kamera”.

“Bene, bene …”

Nekega dne v trgovini, tu pri nas, v Vižmarjih, zagledam Pierina. Samozavesten, da že znam nekaj italijansko, skorajda poletim proti njemu. “Pierino, come stai?” — “Bene, bene.”

In s tem se je končalo. “Che brutto tempo,” — “kakšno slabo vreme” — siknem, ker se drugega ne spomnim. Zunaj pa sončno in 20 stopinj. 

“A greva na pivo?” v brezhibni slovenščini vpraša Pierino. “Sì, sì, certo. Ti aspetto al bar.”

In tako sediva za mizo, žuliva vsak svoj pir in se gledava. Njemu je zaštekalo pri slovenščini, meni pa pri italijanščini. Mater, a mi res ni nič ostalo od tečaja? In mu začnem prepevati neko italijansko otroško pesem, ki smo se jo učili drugo ali tretjo uro: “Per fare un tavolo ci vuole il legno…” — “za mizo je potreben les”. Nasmehnil se je. Verjetno je pomislil, a dej no mir. Pa spet tišina. Srkanje piva. Mater, vse sem pozabil. Prazna glava.

Pa mu rečem: “Pierino, Milan kurac!”

Pogledal me je izpod čela: “Inter cazzo!” je odvrnil.