Njena teta je bila slikarka in ilustratorka Cita Potokar. Potokarji so vsi njena žlahta — Majda, Stane, Lojze. Njeni bratranci in sestrične. Matija, Primož in Tomaž iz Tria Lorenz njeni (mlajši) bratje. Njen dedek je bil nadučitelj, umrl je že pri 38 letih in zapustil nepreskrbljeno ženo s šestimi otroki in brez poklica. Babica je pet od teh šestih otrok spravila do fakultete. Bernardina mama je bila edina, ki je naredila samo srednjo šolo. Tako da je bila ves čas obdana z izobraženimi ljudmi, umetniki — slikarji, glasbeniki, igralci …

Kaj veste o starem ljubljanskem meščanstvu?

Tudi njena mama je imela te ambicije in se je v glavnem ukvarjala z ornamentiranjem oz. poslikavami različnih izdelkov. Kot ljubiteljica ali da je zaslužila kak fičnik. V službi ni bila. Oče je bil nižji bančni uradnik. Družina Lorenz je živela skromno, zelo skromno. Toda nikoli se niso počutili reveže, pravi danes gospa Bernarda, starša sta otrokom to genialno privzgojila. Gospodična Bernardka je hodila v šolo v trenirki, ko so njene sošolke že šminkirale v žametnih oblekicah. In še sama sebi se je zdela frajerka, ker ji nikoli niso bile všeč žametne oblekice.

Tudi Bernarda sama je v mladosti gojila umetniške ambicije, vendar so jo sčasoma minile. V 6. razredu gimnazije (1952/53) je v Mestnem gledališču ljubljanskem k. g. igrala kurbo v drami nekega češkega avtorja. Baje tako dobro, da so predstavo po premieri takoj prepovedali. Ne to je še danes ponosna. Da je kot nedolžna punčka prepričljivo igrala kurbo.

Najgrša zgodba

Nekoč je živel in oživel podjeten fant po imenu Matej Raščan. Mutibarič je bil že prej, njegov vzpon pa se je začel leta 2005, ko je postal direktor tekstilne tovarne Rašica (in jo pozneje kupil za 2,3 milijona evrov) in začel investirati v neke televizije in hotele v Srbiji pa take zadeve. Potem je za 6,6 milijona kupil delež v Petrolu in … — Delo Revije za 11 milijonov evrov.

Moj bog, pravkar sem se spomnil, da sem bil enkrat pri njen na sestanku! To je moralo biti leta 2005 ali 2006, ko sem s Styrio še delal dnevnik in me je Škrabec poslal k njemu, češ, saj je fejst fant, škoditi ne more. Kaj točno sem hotel od njega, se ne spomnim, toda ko sem vstopil v njegovo pisarno — Rašica je bila tudi v Črni vdovi (s skladiščem vred) —, sem že vedel, da od njega nočem nič. Njemu je pa tudi najbrž odleglo, ko je ugotovil, da od njega nočem nič. Popolnoma brezvezen, blank sestanek.
​{embed_info_box}201209{/embed_info_box}

Gospa Bernarda danes pravi, da ni bilo nobenega razloga, da bi čisto solidno stoječe podjetje s spodobno bonitetno oceno prodali nekemu kao obetavnemu, a izmuzljivemu iks-ipsilonu. No, obstajalo je najmanj 11 milijonov razlogov. Prodaja bi morda bila smiselna ob upoštevanju dejstva, da si tiskani mediji v perspektivi niso mogli obetati ne vem kake konjunkture — vendar seveda ne ravno človeku, ki ga je kupil samo zato, da ga izčrpa.

Raščan je Delo Revije zakreditiral za 34 milijonov evrov pri različnih bankah. Kredite je prenakazoval na račune svojih podjetij in na svoje osebne račune. Bančna posojila so bila zavarovana slabo ali sploh ne, denar je bil porabljen za kar nekaj. Samo za podkupnine za odobritve kreditov je Raščan porabil 250.000 evrov.

To je bila najbrž najgrša zgodba v zgodovini slovenskih medijev. Čeprav se je končala tako, da je marsikdo začutil zadoščenje. Raščan se je konec leta 2017 s tožilstvom zdilal za štiri leta zapora “zaradi zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti” in se 28. septembra 2018 zglasil na Dobu na prestajanju kazni. Na odprtem oddelku Puščava. Če ne bo dobil skraćenja, bo čez pet mesecev zunaj.

Kloni in originali

Gospa Bernarda je svoje delnice v Delu Revije hvala bogu prodala že prej. Tako kot večina novinarjev in urednikov. O biznisu ni imela pojma, ker ji glede tega nikoli ni bilo hudega, dokler se je denar v medijih v starih časih še po cesti valjal in se je bilo treba samo skloniti in ga pobrati. Bila je že v penziji in za razliko od mnogih ni ostala na cesti, pa vendar je moralo biti zanjo še tem bolj pošastno, ko je gledala, kako se iz grabežljivosti ruši nekaj, kar je gradila leta in leta.

Blagovne znamke Dela Revij so po propadu Raščanovega biznisa prešle v last KBM Leasing. Ta jih je leta 2010 oddal v najem družbi Salomon tako imenovane smetarske mafije — namreč Martina Odlazka, kot mu ljubkovalno pravi ta komajda še akatualna vlada s svojim propagandnim aparatom — in ki ima deset let plus pozneje vse tukaj vpletene in omenjene v lasti (to je že treba disclaimersko povedati).

Salomonovo podjetje Media24 je izdajalo inkriminirane revije Dela Revije nekaj let tako rekoč nemoteno naprej, vendar je sčasoma nehalo plačevati najemnino zanje, zato je KBM Leasing razdrl pogodbo. Tako so nastale tako imenovane klonirane revije: Jana je postala Zarja, Lady je postala Zvezde, Stop Vklop, Obrazi Avenija, Naša žena Ženska, Smrklja Top, Anja Maja itd. itd.

Za blagovne znamke revij (in prireditev kot viktorji, Slovenka leta) se je leta 2015 najprej zagrebel znameniti Trač Operater v fifty-fifty španoviji z magnatom Jocom Pečečnikom. Lady, Jano, Stop, Obraze, Anjo, Kih in Radar je nameraval (re)lansirati oktobra tega leta. Iz vsega skupaj nazadnje ni bilo nič, ker sta se tik pred zdajci sprla — baje zato, ker je priložnostni venture kapitalist nazadnje pogojeval svoj obolos s tem, da Požar nastavi njegovega sina za urednika ene od teh publikacij.

Jana je spet Jana

KBM Leasing je brande prodajal naprej, dokler jih ni v drugem ali tretjem krogu bidanja spomladi 2016 kupil Večer oz. hčerinska družba Večer Revije. Vendar sta lastnika Hakl in Todorović potem podelila franšizo za izdajanje revij — pod originalnimi imeni — podjetju Adria Media Tomaža Drozga.

Kloni so medtem seveda izhajali še naprej. Serija tako ali drugače interpretiranih tožb in pritožb, poljubno veljavnih in upoštevanih začasnih odredb, trditev in demantijev ter levih in desnih krošejev v zvezi s kloniranimi revijami oz. s pravicami, kdo sme kaj izdajati in kdo česa ne, je še kar trajala in trajala in se seveda še zaostrovala. Dokler ni Drozg po dveh letih hvaležno vrnil franšize Haklu in Todoroviću, ta dva pa sta blagovne znamke nazadnje srečno prodala Odlazku.

In tako je Jana lani decembra spet postala Jana. Z gospo Bernardo na naslovnici. V paru s tipom iz tistega popularnega benda, ki vodi oddajo s tisto mlado biondo, ki je vodila Emo in je hči nekega wannabe politika, prej je pa z ono drugo biondo, ki nastopa na Janševih proslavah in prepeva domoljubne komade na besedila od onega pesnika, ki vodi soočenja.

No, vidite. Jaz sem en tak pastorek rumenkastega tiska. Po zaslugi gospe Bernarde.

PS: Gospa Marina

Se opravičujem, da jo omenjam samo kot post skriptum, ampak pri najboljši volji ne vem, kam drugam naj to vtaknem. Izkoriščam torej priložnost, da pošljem prisrčne in spoštljive pozdrave tudi gospe Marini — Marini Železnik —, dolgoletni tajnici gospe Bernarde, ki jo hranim v najodličnejšem spominu že s Teleksa. Ker takih več ne delajo. Ne urednic ne tajnic.
{opomba}201208{/opomba}