Trideset let je bila glavna urednica. Vsak teden je napisala resen uvodnik za Jano. Pa precej pogosto še za druge revije. Devet cajtengov je naredila. (Si jih izmislila, da ne bo pomote.) Punce so naredile koncept, malo je še sama pomagala, pregledale so tuji tisk — in vse je ratalo. Vse. Naklade so bile sanjske. Zlasti seveda naklada Jane. Pisala je skoraj še raje kot urejala. Glede urejanja je imela srečo, pravi, da je imela odlične stike in odnose z ljudmi v redakciji. V vseh teh desetletjih ni bilo v redakciji, redakcijah nobenega resnega konflikta, nobenih uporov, nestrinjanj o konceptu.

Železna lady

Pa ni bila železna lady? Ne, ne. No, ne ve. Veste, kako: malo ja, malo ne. Bila je prijazna, bila je uvidevna, je pa zahtevala red. Če je kdo zamujal z oddajo članka, je znala biti neprijetna. Če je bilo vse v redu, so se pa v redakciji zelo fajn imeli. Seveda pa je imela vedno dobre sodelavke, ki so vedele, da se splača vestno oddajati članke. Generalno gledano je bilo super.
Imeli pa so na Jani tudi kazensko kolonijo, kot so temu v šali rekli, ali oslovsko klop, kamor so pošiljali problematične novinarje. Namreč moške. Recimo Marjana Skumavca (1947–2011) — če se ga še kdo spomni —, ki je kot sicer slikar in karikaturist in bivši boksar izumil za današnje pojme totalno nesprejemljiv, šokanten stil poročanja v okviru črne kronike.

Če si bil pameten in jih sprejel take, kakršni so pač bili, je bilo vse v redu. Tudi z Vesno Marinčič, ki je bila tri, štiri leta na Jani — torej kakih dvajset let pred tem, ko je nazadnje dezertirala z Dela s tako imenovano Slivnikovo četico na Mag — in je imela že takrat averzijo do režima. Gospa Bernarda ji je včasih kaj črtala, ampak samo najnujnejše, da sta obe imeli mir, in sta se čisto v redu razumeli. Čeprav je bila Vesna intelektualna elitistka. Priznava pa, gospa Bernarda, da je imela nebeško srečo s puncami, da nobena ni izkoriščala njenega načina vodenja redakcije. Ker pri tem ti samo pamet prav nič ne koristi.

Jana

Jana je prvič izšla 29. decembra 1972 v nakladi 87.000 izvodov. Gospa Bernarda je bila takrat še na TT-ju, torej Tedenski tribuni. Revijo so si izmislili štirje moški: novinar in urednik Ante Mahkota kot idejni oče, glavni urednik Dela Mitja Gorjup, kulturni urednik Janez Zadnikar ter urednik in prevajalec Jože Stabej. Sami zelo pametni fantje, pravi gospa Bernarda. Preveč pametni za babji cajteng.

Prvi urednik Jane je bil Janez Zadnikar, bog mu daj mir. (Pozneje je Zadnikar urejal Književne liste. On je bil tisti, ki mi je kot študentu drugega letnika primerjalne in francoščine 19. aprila 1984 objavil moj prvi članek ever. Sesul sem Mozetičev prevod Rimbaudovega Pijanega čolna v zbirki Kondor. Za začetek.)
​{embed_info_box}200963{/embed_info_box}

No, Zadnikar je delal Jano z moško ekipo — in po zaslugi teh descev, kot pravi danes posmehljivo gospa Bernarda, je šlo sprva vse v maloro. Naklada je v treh mesecih strmoglavila za trikrat, štirikrat.

Toda Jana je bila projekt socialističnega medijskega wunderkinda Mitje Gorjupa (1943–1977) in ta ni hotel — niti smel — kar tako obupati. Spomladi 1973 je zato poklical k sebi Bernardo in ji dal direktivo, da prevzame Jano. Ona pa da ne. Prosim? Niti slučajno! Da bi urejala babji cajteng? Za koga jo pa ima? To je vzela kot osebno žalitev in trmarila naprej, da ne in ne. Za vsak slučaj se je šla potem dogovarjat za novo službo na Dnevnik, da je Delo ne bi na silo prekomandiralo na Jano.

Vsi berejo babji cajteng

Nazadnje pa jo je Gorjup vendarle prepričal. Itak je izvedel, da se je šla menit na Dnevnik, ampak ni nič rekel. Dobil jo je na finto, naj poskusi vsaj za eno leto, potem pa da ji ne bo več težil. Častna beseda! Po začetnem neuspehu Gorjup ni hotel kar zapreti štacune, ne da bi revijo prej poskusil rešiti. Vsi so bili sicer prepričani, da bo Jana crknila — z gospo Bernardo ali brez —, ampak nekaj je šef pač moral narediti.

V nekaj mesecih je gospa Bernarda spravila naklado nazaj na 70.000 izvodov in pozneje še na več, čez sto tisoč. Ni se več jokala, da mora urejati babji cajteng. Še več! Ugotovila je celo, da Jano berejo čisto normalno inteligentni ljudje.

Pa vseeno: kako ji je to uspelo? Saj ni imela pojma o tako imenovanem babjem tisku. Je bila torej naravni talent ali kaj?

Ne, to je čutila na vodi, pravi skoraj petdeset let pozneje. Za to ni racionalne razlage. Lotila se je Jane tako, kot je vedela in znala. Pa čeprav ni imela pojma o ničemer. Ženskih revij ni nikoli brala. Res pa je, da je že prej pisala to Heleno in bi torej le lahko imela nekaj pojma? Navsezadnje so sneli rubriko po neki francoski reviji. Kdo ve? Nekaterim pač rata.

Kalvan

Več kot dvajset let pozneje me je gospa Bernarda začopatila v liftu Črne vdove in me odpeljala v Kalvana na kavo. Rekla je, da se je odločila, da bom jaz začel pisati kolumne za Jano. Reagiral sem približno tako kot ona leta 1973, ko jo je Gorjup hotel spraviti kot urednico na Jano. Da me hoče angažirati, sem deloma vzel kot kompliment, deloma pa kot žalitev mojih intelektualnih sposobnosti. Jaz, kolumnist Jane!? Da bi jaz pisal za ta babji cajteng? Nisem se ravno tako nevljudno izrazil, ampak v tem duhu sem razmišljal. Dolgo sva pila tisto kavo — in nazadnje sem sprejel ponudbo, ki je nisem mogel zavrniti.

Za Jano sem pisal od leta 1996 do 1999. Vzporedno s Sobotno. Zakaj sem nehal, se ne spomnim. Najbrž kar tako. Še eno rundo kolumen pa sem pisal od 2007 do 2008, tokrat nekak babyblog, ker sem leta 2006 dobil prvega sina in se malo unesel in raznežil. Gospa Bernarda je bila že vsaj formalno v penziji.

Za takrat pa vem, zakaj sem nehal. Njeni naslednici sem se zahvalil za sodelovanje, ko mi je že drugič zatežila, naj nekaj črtam iz teksta, da se ne bi nekomu zamerili. (Nekemu domnevno občutljivemu prerezu Janinih domnevnih bralk, ne osebi.) Prvič sem še rekel, pa naj bo, drugič pa ne več.

Kakorkoli: od nekdaj sem se trudil ohranjati to prezirljivo, intelektualno vzvišeno in socialno distancirano pozo, zlasti nad tako imenovanimi nižjimi novinarskimi organizmi. Pisanje za Jano je bila zame nekakšna tretja življenjska univerza. (Potem sem dal skozi tudi četrto in morda še peto. Faze, pač.) Pa še to sem se na Jani pri tem naučil, da se pisec ne sme nikoli prilagajati. Če te nekdo angažira, potem verjetno tudi ve, kaj lahko od tebe pričakuje. Za bralce pa mi je bilo tako ali tako od nekdaj vseeno. Namreč v tem smislu, kdo so in kakšni so in kaj si o meni mislijo. Avtor si jih nikoli ne izbira sam.

Ah, pozabil sem še povedati, da je bil moj prvi stik z gospo Bernardo verjetno leta 1992, ko me je kdo ve zakaj povabila za govornika — ali nekaj v tem stilu, ker najbrž nisem bil tam glavni frajer — na razglasitvi Slovenke leta 1991. K temu meglenemu spominu na dogodek, ki se ga v bistvu spomnim samo zaradi neke naključne fotografije, ironično prispeva še dejstvo, da je tudi lokacija prireditve oz. stavba dandanes v ruševinah: Slovenka leta je bila pred tridesetimi leti v zdaj že dolgo, dolgo propadajočem Hotelu Bellevue nad Halo Tivoli.
​{embed_foto}784626{/embed_foto}

Psihologinja Helena

Gospa Bernarda si je izmislila znamenito rubriko Helena že za TT in jo potem prenesla v Jano. In jo seveda tudi pisala. Za nepoučene: to je bila prva tako imenovana zaupna, danes bi rekli poljudno, amatersko terapevtska rubrika, v kateri je gospa Bernarda odgovarjala človeku — ne nujno ženski —, ki je imel problem in se je pismom obrnil na vsevedno neznanko ostrega jezika za nasvet. Osebno se tega ne spomnim, ker sem bil premajhen, da bi me zanimalo, ampak brano je bilo baje huronsko dobro. Ljudje niso imeli pojma, kdo je v resnici Helena. Niti mnogi insajderji na Delu. Takrat ne. Konec 80. in pozneje, ko sem sam bil na Delu, se je to že vedelo. Rubrika je takrat že bila del slovenskega legendopisja.
​{embed_info_box}200964{/embed_info_box}

Mogoče je Helena Bernardi zato tako ratala, ker je psihologinja? No, skoraj psihologinja. En izpit pred diplomo je pustila faks. Dve, tri leta je živela v Ankaranu, ker je bil Rakovec — nosilec njenega drugega priimka — v službi v bolnici v Valdoltri. Tam je dobila nepričakovano ponudbo za učiteljevanje v tretjem razredu neke koprske osnovne šole. Učiteljica? Zakaj? In obenem, zakaj pa ne? Bilo ji je dolgčas. Zanosila je in se nehala voziti v Ljubljano na Radio, ker ji je bilo med nosečnostjo slabo v avtobusu. (Bilo da ji je dolgčas tudi potem, ko je rodila.) Pa je sprejela to službo. Postala je učiteljica. In to priljubljena učiteljica. Na koncu šolskega leta je dobivala več pušeljcev kot vse babe skupaj v zbornici. V zbornico niti ni hodila med odmori, ker ji je bilo bolj zabavno kar v razredu s tretješolci. To je delala dve leti — dokler ni Rakovec dobil službe v Ljubljani.

Čakajte malo: na Radio? Namesto da bi dokončala faks in postala psihologinja? Očitno ji ni bilo usojeno …

Na Radiu Ljubljana je urejala neko literarno-glasbeno oddajo za otroke. Tudi sicer je imela ambicije, da bi pisala otroško, mladinsko literaturo, in je nekaj pravljic res že objavila v otrokom namenjenem štirinajstdnevniku Najdihojca (1952–66). Da ni nadaljevala v to smer, ima morda zasluge znamenita Ela Peroci (1922–2001), ki je nikoli ni poklicala nazaj, ko se ji je nadobudna mlada mladinska pisateljica priporočala.

Nadaljevanje in konec v nedeljo.
​{opomba}200962{/opomba}