Bernardo Jeklin glede na njena leta spoštljivo tituliram kot gospo Bernardo, sam pri sebi in pogovorno pa kot Jeklinko. Upam, da mi tega ne bi zamerila, če bi vedela. Saj je vajena vsega hudega in je marsikaj skozi dala. Hvala bogu nisem nikoli imel mačehe, ampak če bi jo že imel, bi si želel takšno kot Jeklinko. Po mojem bi dobro furala. In saj tudi sva, kolikor sva imela opraviti. Ker navsezadnje je del moje novinarske ali vsaj kolumnistične kariere tudi to, da sem nekaj časa bil nekakšen pastorek rumenega tiska. Medijski posvojenec gospe Bernarde. Kar je v bistvu zanjo — in zame — kompliment. Samo pomislite: rajni Slivnik jo je nekoč imenoval rdeča baronesa.

Gospa Bernarda pa je zame gospa Bernarda tudi v izogib nejasnostim s priimki, ki si jih je deloma sama zakuhala, vendar pozneje tudi kolikor-toliko uspešno sanirala. Človek bi od ženske njenega kova pričakoval, da bo po prvi poroki obdržala dekliški priimek Lorenz — ali vsaj imela dva priimka, čeprav to takrat morda še ni bilo tako razširjeno — in si ga vsaj po drugi poroki oz. po drugi ločitvi omislila nazaj. Mnoge, premnoge ženske po ločitvi namreč ne vrnejo (bivšemu) možu priimka. Toda gospa Bernarda je verjetno edina, ki je po drugi ločitvi sicer vrnila priimek drugemu možu, vendar potem spet prevzela priimek prvega moža. Zdi se mi, da je enkrat to nekje na dolgo in široko razlagala, ampak zdaj se mi je ne ljubi na to temo spraševati.

Tako da naj bo kar gospa Bernarda. In če že po domače, potem pač Jeklinka.

Rekorderka

Torej: z gospo Bernardo sva dogovorjena v kavarni Lokus, ker tam nekje stanuje. Sam grem večkrat na Koseški Bayer Leverkusen in že na internetu, ko se pred srečanjem o njej informiram, na prejšnjih fotkah prepoznam okolico. Ko se meniva za sestanek, me prosi, naj jo en dan prej pokjličem, da jo spomnim, potem pa še na dan zmenka eno uro prej, če bi slučajno zaspala. Pa nisva ravno rano zmenjena. Da dama ne bi čakala, pridem prezgodaj.

Gospa Bernarda je po lastnem priznanju “ena od tistih dvajsetih Slovencev”, ki dosledno ignorira družbena omrežja. Še več! Facebook in Twitter ji moram prav na jezik položiti, da se spomni, kako se tem zadevam reče. Eh, si mislim, to je pa privilegij starosti. Očitno sem se tudi v tem smislu rodil ob nepravem času.

In če sva že pri tem: meni se zdi precej fascinantno, da pri svojih 86 letih piše redne tedenske kolumne za Jano. Bom pa ja vedel, da to ni hec. To jo ohranja v formi, pravi. Tako ali tako si je že ves čas želela, da bi ob urednikovanju imela več časa za pisanje. Čeprav je bila zelo pridna z uvodniki. Idej ji sicer ne zmanjka, priznava pa, da se ji včasih ne ljubi. Ampak tudi takrat se prisili, da napiše.
​{embed_info_box}200744{/embed_info_box}

Kar mi da misliti: bom jaz še vedno v taki formi čez četrt stoletja, ko bom star toliko kot ona? Se mi bo še dalo? Bog ve. In ne samo to. Ker nenazadnje: če pomislim, kako zelo drugačne od današnjih so bile v medijih razmere in okoliščine v vseh ozirih pred četrt stoletja, je zelo na mestu vprašanje, kakšne bodo pa razmere in okoliščine čez četrt stoletja — torej v drugi polovici 40. let 21. stoletja, za božjo voljo?!

Kako bom pisal, vem. Tako kot vedno, kakopak. Ampak kako in kje bom objavljal? In za koga?

Gospa Bernarda ponosno pravi, da je s svojimi leti zagotovo rekorderka med še vedno pišočimi. Jaz pa na tihem razmišljam, da bi se spodobilo, da njen rekord potolčem.

Lisičje sračje gnezdo

Gospa Bernarda zelo hvali nedavni intervju v Jani z Robertom Golobom. Ali pravzaprav Roberta Goloba himself. Kar zadeva smisel prijaznih, tabloidnih, kramljavih, kao izpovednih intervjujev in te sorte medijev: človek končno izve, kakšen je nek človek, ki se gre politiko. Golob da je precej nepretenciozen človek, nič se ne napihuje. Kako da zdaj v miru kuha divjačino, ker je družina prej ni marala. Nič o teh plačah, ki so jih bili polni mediji, pa te elektro zadeve. Iz Jane pa si izvedel, kakšen je ta človek v resnici. Politik se mora izpovedati, da vemo, kakšen človek je. No, malo ga je že treba potipati pod kožo. In če bo zmagal, naj se kar pride lepo zahvalit na redakcijo. On je bil v otroštvu in mladosti gavnar. Prav nič priden fant. V tretjem razredu se mu ni ljubilo učiti, zato pa je v četrtem kri scal, po domače povedano, šprical je itd. Poreden fant. Zanimiva figura.

(Pogovarjala sva se sredi aprila, še pred volitvami, nekaj dni po tem intervjuju z Golobom. Če ne bi Golob zmagal, bi ta del seveda izpustil, hehe.)
​{embed_info_box}200745{/embed_info_box}

To, kar zdaj fura Melita [Berzelak, sedanja glavna urednica Jane], je bolj resno od tistega, kar je nekoč delala ona sama. Saj drugače pa Melita dobro fura. V glavnem sicer nastopajo moški. Dve tretjini je dedcev. Za Bernardin okus je to malo preresno. Več humorja bi lahko bilo po njenem v Jani. Časi so sicer peklenski za pišoče. Najbolj dolgočasne pa so ji revije, ki so usmerjene popolnoma v eno smer. To je tako, kot če se človek češe kot polizanec. Lasje morajo biti vedno malo razmršeni. Tako kot vaši. Namreč moji.

Jaz ji že skoraj vrnem kompliment, ampak se ugriznem v jezik. Sicer pa, nadaljuje sama, s kakšno pravico pa naj ona pametuje, ki je vedno imela težave s frizuro. Še zdaj da ima težave, na stara leta. Ah, no, jo galantno tolažim: to lisičje sračje gnezdo — nisem uporabil tega izraza — je pa ja bil vedno vaš zaščitni znak! Ne, ne, se skromno krega, nikoli nisem imela frizure in je še zdaj nimam. Pa bi jo včasih rabila!

Nadaljevanje v sredo.

Popravek in opravičilo: V tekstu je grd lapsus glede drugega in tretjega priimka gospe Bernarde. Rakovec je priimek njenega prvega soproga, Jeklin pa priimek drugega. Tega je seveda obdržala — ker se ji je dekliški, Lorenz, zdel že preveč oddaljen — in torej po drugi ločitvi ni prevzela priimka prvega soproga, kot sem v svoji zmedenosti napisal. Gospe Jeklin in bralcem se za pomoto globoko opravičujem.
​{opomba}200743{/opomba}