Drzen in svež prvenec Goroslava Vukšića Goga (1967) z naslovom Norci pomorci, ki je izšel pri Beletrini, je potopis o odraščanju na morju. Avtor je že vse življenje povezan s plovbo. Protagonista romana sta kadeta na ladji, med katerima se v ekstremnih razmerah splete globoko prijateljstvo. Brutalno neposredna pripoved je tudi zgodba o času, ki ga več ni. 
Vukšić se je po osnovni šoli vpisal na srednjo pomorsko. Od 3. letnika je bil na ladjah. Leta in leta. Kadar je bil na dopustu, je delal na ramponu, v JLA na patruljni ladji. Potem spet čezoceanke, vmes koče volante. Ko ni bil fizično na morju, je na pomorski fakulteti študiral morje. Po nepomembni prometni nesreči je v bolnišnici spoznal najbistrejšo in najlepšo žensko svojega življenja. Njuna sinova sta zrasla v ponosna moža in izjemna umetnika. Zdaj je pomorščak v pokoju. Sredi zaliva čaka dvoje: sedemkilskega brancina in telefonski klic, ki bo naznanil prvega vnuka.

Goroslav Vukšić Gogo: Norci pomorci | N’koko Abidžan

Dva bela moža sta stala pod nadstreškom lesenjače. Molčala sta. Kraj ni bil pripraven za postopanje. Pravzaprav je v najrevnejši predel Abidžana le redkokdaj stopil belec, sploh pa ne ponoči. Toda prav tema jima je dajala lažen občutek varnosti. Zrak, lepljiv od vlage, se je mešal z odvratnim smradom po urinu in ribji crkovini ter kraljeval nad temnimi ulicami. Edina otipljiva stvar so bili nenasitni malarični moskiti. Občasne, v šepetu izgovorjene kletvice, so veljale njihovim srbečim punkcijam.
Mimo je v lahnem šepajočem teku zdrsnila senca potepuškega psa. Garjavo izstradano telo ni z ničimer dalo vedeti, da ju je opazil. Stari pes je poznal vonj po belcu. Poznal ga je iz luke in ta vonj povezoval s hrano. Dostikrat je z ladje od teh ljudi priletelo na pomol kaj užitnega, vendar sta ta dva vonjala drugače. Oddajala sta nekaj, kar mu ni bilo všeč. Od njiju je puhtela živčnost, napetost, predvsem pa je zavohal nevarnost. Zato se je izkušeni stari pes naredil nevednega in ne da bi spremenil ritem šepajočega teka, odcapljal v temo.
Nizek mišičast svetlolasec se je komaj opazno premaknil, pljunil in skozi stisnjene zobe zašepetal:
»Ne bo ga. Nafukal naju je.«
Visok suhec z dolgimi temnimi lasmi, ki so se mu lepili na prepoten obraz, se ni odzval. Še naprej je napeto strmel proti koncu ulice.
Čez čas se je nižji spet oglasil, tokrat glasneje in bolj živčno šepetajoč:
»Pravim ti, da ga ne bo. Nafukal naju je.«
»Tišje, jebenti, če naju kdo opazi, bova tekla maraton do prve osvetljene ulice,« mu je zabrusil visoki in še trdneje stisnil nož, ki ga je držal v potni dlani, ovitega v bombažno majico. Nizki je utihnil. Ne kljubovalno, kot to storijo možje, ko jih nekdo grobo prekine, temveč kot nekdo, ki ve, kdaj je treba molčati. Vajena kratkih sprehodov po ozkih ladijskih hodnikih sta vedela, da ne bosta imela nobene možnosti v dvokilometrskem šprintu do obljudenih avenij, če ju odkrijejo črni. Tega sta se zavedala kot kača, ki začuti bližino munga … Stara kakih trideset let nista bila niti najmanj naivna in sta prekleto dobro poznala svoj brezizhodni položaj. Pat! Skoraj otipljivo sta čutila, da bi bilo nebo nad afriškim getom lahko poslednja stvar, ki jo bosta videla v svojem kratkem življenju. Če bi ju v tistem trenutku kdo opazoval, bi mislil, da čakata na avtobus, ne pa, da jima smrt diha za ovratnik. Kljub videzu, ki sta ga dajala, pa sta bila napeta kot struni.
Po kakih petnajstih minutah teme, vlage, vročine, smradu, moskitov in tišine je nizki, da bi sprostil moreče vzdušje, spet zašepetal:
»Kaj bo za zajtrk?«
»Ne seri,« je v hipu odrezal visoki.
Potem sta se nekaj časa pridušeno hehetala. Tako neslišno sta se smejala, da so se jima tresle le trebušne mišice. Zdelo se je kot krč, a bil je vendarle smeh. Smeh takih, ki se poznajo že dolgo in pri katerih ena beseda pomeni stavek in stavek zgodbo. Vprašanje o zajtrku je imelo globlji pomen s smešno in strašljivo ter drugim neznano zgodbo v ozadju. Tako se pogovarjajo ljudje, ki dolgo časa živijo v utesnjenem prostoru. Res sta se poznala že dolgo. Od šestnajstega leta starosti sta se z različnimi tovornimi ladjami potikala po najzakotnejših pristaniščih sveta. Kot otroka sta čas preživela v iskanju dežele Nije. Nekaj, kar diši po zelenem čaju, svežih kokosovih orehih ter kot pravkar z milom umita čokoladna kreolka.
Sedaj, kot moža, sta prenehala iskati. Nista bila več opazovalca. Bila sta del sveta, ki ni bil svet dišav in sproščenosti daljnih dežel. Tropik je smrdel po razpadanju, revščini in smrti. Z leti je iz njiju posrkal vse, kar je v ljudeh dobrega. Življenje na ladji ju ni božalo. Otrdela sta, postala brezbrižna, neobčutljiva za vse vrste bolečin. Tudi njuna zunanjost, še posebej obraza sta pričala o številnih hudih, napol norih mesecih, preživetih na morju ob alkoholu in drogah. Kljub videzu, da sta se vdala v usodo, sta v sebi nosila močan nagon po samoohranitvi. Bila sta dva žilava, hudobna dedca.
Pod nadstreškom v getu osrčja zahodne Afrike nista delovala niti najmanj izgubljeno in niti za trenutek nista podvomila v to, da bosta tako ali drugače od tam prišla živa, čeprav težko. Sedaj sta jih lahko že slišala. Bili so kakšni dve ulici nižje, med njima in morjem. Iskali so ju z vztrajnostjo muhe, ki ve, da je truplo v bližini.
Obala bi ju lahko rešila. Tam je bila ladja, tam je bila varnost. Po drugi strani pa bi lahko stekla proti centru, vendar je ta pot vodila nekaj kilometrov skozi geto. Ne bi se izšlo. 
Nizki svetlolasec se je zopet tiho oglasil: »Francis je pička. Vedel sem, da ne bo prišel … Preklet črnuh. Ni dvakrat za reči, da naju je prav on prodal.«
Sedaj se je prvič po skoraj dveh urah, odkar sta se skrivala, dolgin obrnil k njemu:
»Francis je res preklet črnuh, a je naš črnuh. Ve, da midva veva, kje živi z družino. Ve tudi, da bova mislila, da naju je prodal in ga bova poiskala, če se izvlečeva od tu. Verjemi, da je bolj presran kot midva in da naju išče.«
»Kje je potem? Avtomobila nisem slišal že dve uri.«
»Tišje, blizu so.«
Ponovno sta utihnila, dolgo časa vlekla na ušesa in z očmi poskušala prebiti temo. Monsunski naliv je prišel nenadejano. Spustil se je nad Abidžan in okoliški pragozd, silovito in brez odpuščanja. V njem ni bilo nič očiščevalnega kot v evropskem dežju. S seboj je prinesel bolezen, še več vlage in občutek majhnosti. Splošno znano je, da je bog Afriki že zdavnaj obrnil hrbet. V takih trenutkih pa je to tudi dokazoval. Toda potop je za dva bela moža pomenil tudi odrešitev. Tema in vodna zavesa sta bili sedaj tako gosti, da nista več videla na drugo stran ozke ulice. In kar je bilo najpomembnejše: dež bo zadušil zvok njunih škrtajočih korakov na makadamski ulici.
»Kaj praviš?« je vprašal nizki s povišanim glasom, da bi preglasil bobnenje pločevinastih streh.
»Pravim, da spizdiva,« je odgovoril visoki.
»Kaj?!« je še bolj zvišal glas nizki.
»Pravim, da je čas.«
»Kam?«
»V mesto!«
»Predaleč je,« je bil prepričan nizki. »Ne bo nama uspelo.«
»Morava v mesto. Na poti k morju so. Sam si jih slišal.«
»Če nama ne uspe, bom ubil najprej tebe, potem še Francisa. Preklet črnuh naju je prodal!«
»Ne bo ti treba. Če naju odkrijejo, bova hitro mrtva,« mu je zamišljeno odgovoril visoki, si odmaknil premočene pramene z oči in čez čas dodal: »Francis naju ni prodal. Tam višje naju išče. Ne upa si globlje v geto.«
»Prodal naju je, kurbin sin, verjemi. Greva?«
»Pojdiva!«
Čim sta se odlepila od lesenjače, sta zagledala snope baterijskih svetilk, ki so švigali levo, desno po
stenah kolib. Stisnila sta se nazaj k steni.
»Jeba!« je zaklel manjši.
»Nič, vseeno greva. Ne morejo naju videti.«
Stekla sta proti centru, ki se je komaj vidno svetlikal v daljavi in ju vabil v svoje varno okrilje. Tam je hrup, tam so trgovine, ljudje. Morje ljudi. Nista jih preveč marala, a v tistem trenutku bi izpustila nekaj letnih dopustov v domačem kraju, da bi se le lahko izgubila med njimi. V centru je bilo tudi veliko avtomobilov ter stojnic in uličnih prodajalcev drobnarij s svojimi žalostnimi očmi, vdanih v usodo. Bili so tudi bari. Veliko barov. V letih, ko sta prihajala v to mesto, sta obredla skoraj vse in se v nekaterih spoprijateljila z zaposlenimi. Postali so stalnica in njuno okno v svet. Bare sta oboževala. Uživala sta v njihovi pridušeni rdečkasti svetlobi, v zakajenem ozračju in pijancih. Ob pijancih jima ni bilo tako nelagodno kot ob drugih ljudeh. Tudi alkohol in kurbe sta imela rada. Mnogo alkohola. Oboje jima je dajalo občutek varnosti. A mesto s svojimi varnimi zakajenimi bari je bilo daleč. Dosti predaleč.
Visoki se je ozrl, da bi pogledal, ali jima baterijske luči sledijo. Ni jih videl. Tekla sta naprej, zašla v slepo ulico, se ustavila in zadihana preklinjala.
»Je težko?« je vprašal visoki in pri tem pokazal na nahrbtnik, ki ga je imel oprtanega nizki. Ta nahrbtnik jima je veliko pomenil; njegova vsebina, pravzaprav. Bil je povod vseh njunih težav v getu. Črni so ga hoteli bolj kot njuno svetlo kožo.
»Kaj misliš?«
»Mislim, da nima več kot deset kilogramov,« je odvrnil visoki in se med globokim dihanjem škodoželjno zasmejal.
»Jebi se, ja?«
»Saj si ga sam hotel nositi.«
»Ja, samo da takrat, ko sem to rekel, nisem vedel, da bom s tem sranjem na hrbtu preživel noč.«
»Ga nesem jaz?«
Nizki se je naredil, da ga ne sliši. Bil je preponosen za priznanje, da ga žuli na ramenih. Z rahlim poskokom si je popravil naramnice in nehote pomislil na tipa, ki je pred dva tisoč leti v Izraelu pokazal par cenenih trikov in bil zaradi tega primoran naokoli vlačiti težek križ. Pomislil je tudi, da sam ne bo ni koli svetnik. Sveti mož z nahrbtnikom polnim robe. Pa ja …
Spet sta stekla. Deževalo je, kakor da dežuje tudi od spodaj. Neasfaltirane ulice so postale potoki, ki so s seboj nosili koščke človeškega blata in urin. Poplavljenih je bilo na tisoče primitivnih latrin. Nista vohala smrada, ne čutila gnusa. Potem se je nizki spotaknil in trdo priletel v tisto smrdljivo brozgo, nahrbtnik pa mu je odneslo preko glave. Zaklel je. Visoki mu je molče pomagal na noge in spet sta tekla. Potem se je zgodilo to, česar sta se najbolj bala. Na križišču sta se iz stranske ulice najprej prikazala dva tipa, za njima še šest, sedem. Nekateri so s seboj nosili džungelske mačete.
Moža sta se zadihana ustavila. Bežati bi bilo nesmiselno. Črnci niso bili videti tako grozni kot njihovi bratje iz Takoradija ali Konga. Bili so suhi in koščeni. Umazana oblačila so se jim lepila na mokro kožo. Z njihovih volnenih las je voda odtekala kot z naoljene površine. A bili so nevarni. Zelo nevarni. Iz izkušenj sta vedela, da ni nevaren tisti, ki nevarno izgleda, temveč tisti, ki je lačen. In ti fantje so po videzu sodeč izkusili pomanjkanje. Kot vsak črnec v Afriki so tudi oni živeli v prepričanju, da so za vso njihovo bedo in nesrečo krivi belci. In onadva sta bila bela. Bela kot sneg, ki ga niso nikoli videli, bela kot beli kruh, ki ga niso nikoli jedli. Povrh vsega pa sta bila nesramno drzna in sta si lastila nekaj, za kar so mislili, da pripada njim že zaradi tega, ker sta se s tem znašla v njihovem barakarskem naselju.
Najprej so delovali začudeno, kot da ne morejo verjeti, da se jim je po večurnem iskanju nasmehnila sreča. Potem je dolgin z zarjavelo mačeto, ki je bil videti kot vodja te pisane druščine, spregovoril v francoščini: »Bonsoir, garçons!«
Vsi so se zakrohotali. Bili so sproščeni in prav nič v njihovem obnašanju ni dalo slutiti, da se bodo na dvojico spravili okrutno, primitivno ter dokončno.
Dolgin je spet spregovoril, tokrat v angleščini: »Dobrodošla v peklu, fanta.«
Spet so se vsi zasmejali, a tokrat smeh ni bil več iskren in sproščujoč, temveč zloben. Visoki je z  nelagodjem opazoval njihove bele zobe. Globoko v črevesju je začutil, kako mu zmrzuje drek. Ta občutek notranjega krča je poznal še z ladje, ko je po dolgi noči zakartal vse in zaradi prihajajočega jutra vedel, da ne bo mogel povrniti izgubljenega. Prepričan je bil, da bo čez nekaj minut obležal v mlaki krvi, razsekan z mačetami, toda misli na njihove zdrave zobe si ni mogel izbiti iz glave. Kako je to mogoče? Niti za skodelico kuskusa nimajo. Nimajo ščetk ne zobne paste ne nitke …
Počasi so se začeli približevati. Zelo počasi in previdno.
Dež je na vso moč lil z neba, njim pa so se beločnice in zobje bleščali v temi. Mogoče jim karies ne pride do živega, ker ne poznajo sladkarij, je pomislil visoki in počasi odvil majico z noža. Nizki je svojega potegnil iz žepa, ga z vajeno kretnjo odprl in zalajal proti vodji:
»Ti, pasji sin, boš v peklu moj suženj!«
Vodji to ni bilo všeč. Žalilo je njegovo temno polt. Ukazal je nekaj nerazumljivega in pričeli so ju obkoljevati. Na teh dveh mu marsikaj ni bilo všeč: brez zaščite si upata trgovati v getu, poznata pokojnega Gibrilla, najhuje pa je, da sta pred smrtjo tako mirna, naduta in nesramna. 
»Mogoče sta nora?« je mozgal vodja.
»Če sta nora, ju ne bi smeli ubiti. Ni dobro ubiti norca. To prinaša nesrečo.«
Okleval je.