“To je njihova odločitev. Kar se nas tiče, je pod našim dežnikom še veliko prostora.”

To je podobno domišljavi izjavi Jasničevega predpredpredhodnika Karla Erjavca, ki je pred dnevi na temo povezovanja svoje bivše stranke z Zorčičem pripomnil:

“Pri današnjem povezovanju gre za povezovanje tistih, ki prej niso imeli poguma. Vse je zamujeno. Čas za povezovanje je bil lani, ko sem stranko vodil jaz.”

Seveda, kdaj pa?

K temu lahko sam dodam samo še to, da se zdi Jasnič za stranko upokojencev primernejši predsednik od Erjavca samo zato, ker prihaja iz zakotnejših globin slovenske politične ropotarnice.

Faktor in tata-mata

Ampak vprašanje ni, zakaj se sploh ukvarjamo s to stranko. Vprašanje je, kako je sploh mogoče, da je DeSUS še vedno faktor. 

DeSUS je pomembna stranka ali se ima za pomembno stranko zato, ker domneva, da lahko kljub svoji majhnosti deluje kot jeziček na tehtnici.

Zaenkrat še, dokler so parlamentarna stranka. Seveda pa kmalu ne bodo več. Po volitvah ne bodo več niti neznatna stranka, temveč izvenparlamentarna. Zato bi se Jasnič najraje obesil na Goloba, če bi mu ta dovolil. 

Seveda pa DeSUS ni osamljen primer nepomembne stranke, ki hoče v svoji sedanji, namišljeni relevantnosti in prihodnji neznatnosti nastopati v vlogi jezička na tehtnici. DeSUS je kvečjemu stranka, ki kljub nezadržni minuskulizaciji najbolj prepotentno in najdlje vztraja v fokusu javne pozornosti, kot da so še vedno neka tata-mata in da bodo to tudi ostali.
​{embed_info_box}191788{/embed_info_box}

Gliha skupaj štriha

Po svoje še bolj zgovoren primer je novoustanovljena Zorčičeva LIDE. Zgovoren zato, ker dokazuje, da sta politična prepotentnost in iluzorna, prenapihnjena samopercepcija splošen problem na slovenskem parlamentarnem parketu.

Z Zorčičem ni nič narobe — razen da je ne preveč pomemben in nezapomnljiv politik, ki mu je funkcija predsednika DZ stopila v glavo, za nameček pa je si je status napumpal še z domnevno odmevnim izstopom iz SMC.

Hočem reči, da je Zorčič ne dovolj prepričljiv, ne dovolj prepoznaven, ne dovolj atraktiven, ne dovolj karizmatičen kravatarski ksiht. Njegov skrajni domet je to, da bo za sabo potegnil nekaj desperatnih (sedanjih) poslancev oz. kandidatov, nikakor pa ne tudi glasov volilcev. V bistvu je Zorčič zmnožek pomembnosti, ki mu jo pripisujejo parlamentarci sami (tako zavezniki kot nasprotniki), pa seveda tudi mediji in politični analitiki. Zorčič je nekdo in nekaj, ker je pač tam.

Ker pa gliha skupaj štriha, zdaj Zorčič povezuje LIDE s podobnimi političnimi luzerji in wannabeji: Jasničevo DeSUS, ne več Dobovškovo Dobro državo, Neodvisno stranko Pomurja (WTF) in — za božjo voljo! — Anderličevo LDS.

Glejte, ljubčki: saj vsi vemo, da upanje umira zadnje, ampak ta kao koalicija je pa le višek pretencioznosti!
​{embed_info_box}191789{/embed_info_box}

Dvojka in košarica

Da sta Zorčič in Jasnič zdaj užaljena, ker jima je Golob dal dvojko, je seveda premosorazmerno z njuno prepotentnostjo — ali kako se temu reče, če se greš dilat za sprejem v volilno španovijo, ko ti voda začne v grlo teči. Sicer pa ta primer nazorno kaže, kako te zadeve funkcionirajo.

Golob je s košarico Zorčiču in Jasniču postavil nove standarde in se prvič res eksplicitno etabliral kot resen igralec, ki ve, kaj hoče in s kom hoče. Dobro je videti (bodočega) politika, ki se ne samo noče povezati z Janšo, temveč tudi z nekaterimi s svojega političnega brega ne.

Na levem bregu se namreč še ni zgodilo, da bi pogajalec, ki je v nadrejenem položaju, zavrnil tistega, ki je v podrejenem položaju. Ponavadi je tako, da tisti v podrejenem položaju smešno in nelogično zavračajo bogate ponudbe ali vsaj pobude tistih v nadrejenem položaju.
​Takšna je trenutno situacija v koaliciji KUL, vsaj prevladujoča. Opozicijski četverček sicer (še) ni izrecno odpikal Goloba, vendar glede na razmerja moči oz. podpore absurdno mencajo in mencajo tako, kot da so oni tu ta glavni — s strašnimi referencami iz prejšnje vlade — in da bodo oni tisti, ki bodo Gibanje Svoboda milostno pripustili k svojemu brezdanjemu koritu.

Egomanija je tisto, kar poganja slovensko strankarsko politiko. Nazaj, seveda, ne naprej.

O nesmiselni imperativnosti povezovanja in povezovalnosti pa drugič.