Kulumne
#lifestyle #koncerti #glasba
Gledam mulce. Koja Nirvana. To je vse na zvočnike in ful sam turbo folk.
Logo 13.07.2020 / 06.05

Glasbeniki zdej jebejo ježa. Ni koncertov, ni šušk. Pa oboževalci koncertov tud. Dejmo rečt, da šuške majo, sam koncertov ni.

Kurt Cobain, Nirvana. Ljubljana, Hala Tivoli: 27. februarja 1994. Njihov predzadnji koncert. Lead singer in kitarist se je ustrelil 5. aprila 1994.

Marsikdo od vas ne ve, ampak moji prvi teksti so bli glasbene reportaže za eno stran. Brez muzke mi živeti ni. To pa res. Na koncerte vseen ne hodim več. Sem jih vidla preveč. In če še tok obožujem bend, ne zdržim dve uri, dobim sršene v riti. Edin na dva koncerta bi še šla. Grande Vasco Rossi. Legenda italijanska. Na njegov koncert bi šla takoj, pa na The Cure. Ostalo mam pa več al manj že vse pod kontrolo.
Glih včer mi je en mulc razlagal,da mi je fouš, da sem vidla Nirvano. Sem mu objasnila na hitr nazaj, da nima bit za kej, ker prvo, se ne spomnim skor nč, drugo pa, da je bil koncert beden. Cobainu se je prov vidlo, da čaka sam še metek v glavo. Sam Nirvana v Ljubljani leta 94, to ej blo takrat za nas uf od ufov. Pa MTV je prišel snemat! Trojni uf. Nakar še uf, ko so me klicali iz dveh naših znanih radiov, da če lahk povem, kako je blo na koncertu Nirvane. Ko da bi bla jaz edina. Tam smo se tok gužvali, da je bil en val in smo vsi po tleh popadali.
In jaz sedim v kafani, uni kličejo, jaz pa kr neki prbijam, kako je blo na Nirvani, ampak spomnim se pa en kurac. Za ta drug radio sem pa neki zabluzila, pa nisem slišala, ko so klicali.

Oh Patton, marry me!

Kaj sem še kej vidla v 90. pri nas. Jovanottija. Living Colour. Beastie Boys. Green Day. Faith No More (Oh Patton, marry me!). Z njimi sem žurala še v K4. Sam ni blo Pattona. Grrr. Basist al kitarist, un k je mel skoz rdeča očala, mi je še obesek okol vratu spizdil. Ne moreš rečt Faith No More, ne. Ma vidla sem vse živo. Na Motörheadih v Italiji sem se sam ulegla na travo, gledala zvezde, in poslušala Lemmyja v ozadju. Ko je on umrl, mi je šlo prov na jok. Na Deep Purplih sem bla ene dvakrat. Se z bivšim tipom skregala sred Münchna, ker sem prekinkala cel koncert in pol sem se hotla še v eno jezero tam vržt.
Ko sem šla na Pearl Jam v Zagreb, kao za glasbeno reportažo, sem nardila cel halo, ko sem dojela, da noben od vseh busov iz Ljubljane nima za joint. In sem šla kr od človeka do človeka pred dvorano, pa vsakmu težila za gandžo. Na konc sem naletela na en hrvaški bend, jih nafukala, da bo tud o njih reportaža in voila, gandža se je našla. In voilà, sem spet prekinkala cel koncert Pearl Jam. Mislim, da so me mogli nosit še pol, k smo prišli nazaj. Kaj je bil moj bivši vesel. Da ne govorim, kakšne so ble reportaže pol. O men tisoč stavkov, o bendu pa pet. Hvala kurcu sem pol kasnej na knjige prešaltala, pa da lahk sam o seb nabijam.

A ste rock’n’roll al ne?

Ma vidla sem res dost in to naokol, ne pri nas. Depeche Mode ene dvakrat, Porcupine Tree v petih dneh dvakrat. Če ne poznate Porcupine Tree, top bend, top muzkontarji. Angleži, itak.
Da ne govorim, kako je blo na Metallici v Zagrebu. Na hipodromu. Pa dež. Jaz sem navajena gnoja in blata v življenju, sam to je blo pa pretirano. Kr en random folk smo se držali en druzga, ker se ni dal šetat po unmu blatu. Folku ostajali čevlji notr, pa zeblo nas je. Za finiš so se šoferji avtobusov zbunili, da tok blaten folk ne spuščajo gor. A pejte v kurac, ste rock’n’roll al ne? Šofer nabija radio Aktual, pa se mu gladko jebe. Hlače, čevlji, vse je blo za stran vržt. Še v življenju nisem bla tok blatna.
Uni k ste bli na koncertu, veste o čemu govorim. Glasba, ja. Ni heca z njo. Velik del mojga življenja. Dokler se nisem začela brukat, da bom DJ. DJane. Sam enkrat v Amsterdamu za novo leto sem vidla slabšga DJ-ja od mene. Unmu res ni blo jasno, al bo Whitney Houston al Rage Against the Machine vrtel. No, men je blo to vse jasno. Musko sem mela top. Sam ko moja glava ni bla top. Zmenila sem se, da bom vrtela na Metelkovi. Jalla Jalla. Kao da ful obvladam. Obvladala sem prvo uro, pol je šlo pa vse v kurac. Piri iz vseh strani zastonj, »ej, DJ, mega muska«, pa vsi plesat na tvojo musko, ti pa po svoje vse uravnavaš. Uravnavaš, ja. Dokler se ti ne utrga v glavi, pa misliš da si kr v svoji dnevni sobi. In spustiš komad, uni začnejo plesat, pa si po minuti premisliš, ne bom tega. In tko skoz.

Lucky lucky lucky

Folk čist je popizdil. Mal je manjkal, da mi niso piksen piva začel metat v glavo. In sem letela kot DJ. In spet prišla nazaj. Tokrat bom pa resna. Ni šlo čez, opet letela. In pridem tretjič (vrtela sem velik večkrat, sam trikrat sem se pa zajebala). Tokrat jih pa sploh nisem jebala, ko so mi začel težit. Zabarikadiram se jaz v DJ kabinco, pa ko vas jebe. Pojačala musko na ful. Žurko mamo! Ja, seveda. So šli klicat mojega bivšega, nej me pride ven zvlečt. In pol so me on in redarji ven zvekli. Opasan DJ, ni kej. Vrtiš jim muzko, pol te pa njihovi redarji mečejo ven. In spet prepoved. Pol sem si rekla, fuck off, bom pa pisat začela. Mogoče pa znam, če mi že DJ kariera neki ne gre dobr. Sej folka je blo vedno polno, pirov zmanjkalo takoj (ne sam zarad mene), sam DJ je bil vprašljiv.
In tko je to s to muzko. Nema zajebancije. In zdej ni koncertov in nč. Ni klubov, ni diskačev. Sej, kam pa bi sploh šel, kar se tiče diskačev? Mimo so časi K4, Palme, Gerbičeve. Gledam mulce po okolišu. Koja Nirvana. To je vse na zvočnike in ful sam turbo folk. Jaz bi jim lahko kakšno predavanje o Led Zepellinih nardila. Al pa o EKV. Uf, kle sem ap jaz svojmu tipu fouvš. Dvakrat je gledal EKV. Sam lej, mladost-glupost. Tud jaz sem fotru presnela kaseto s Patti Smith s Kylie Minogue: »I should be so lucky, lucky lucky lucky …«
Bil je glih tok srečen k takrat, k sem mu zdilala pasoš pa so ga najdli na meji.

NAROČI SE
#lifestyle #koncerti #glasba
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke