Letošnje volitve v Evropski parlament so mnogi označevali kot zgodovinske. Ali je bilo to res, bo pokazala zgodovina. Gotovo pa so bile pomembne. Večina medijev in analitikov jih je napovedovala kot kritični test moči nacionalistične skrajne desnice in celo kot možnost za dramatično premešanje kart med proevropskimi in populističnimi silami v Evropi.
Če smo pričakovali tektonske premike, smo danes lahko razočarani. Nedeljske volitve bolj kot na prelomni, zgodovinski trenutek spominjajo na še eno rundo v boksarskem spopadu, v kateri je populistični izzivalec sicer uspel zadati udarec ali dva več, a je na koncu še vedno dobil po nosu in krepko izgubil. Sicer po točkah, pa vendar.

Agregat rezultatov

Slika novega Evropskega parlamenta je seveda samo agregatni odsev osemindvajsetih zelo različnih nacionalnih izidov. A tudi tu je značilno, da ni bilo pomembnejših prebojev skrajne desnice in populistov — razen morda v specifičnem okolju z brexitom obsedene Velike Britanije in v flamskem delu Belgije.
V večini drugih primerov pa rezultat bolj ali manj odseva trenutno razmerje moči na nacionalni ravni — kot na primer v Italiji ter na Madžarskem in Poljskem —, v kar nekaj državah pa je populistična desnica dobila celo manj glasov kot na nacionalnih volitvah. To se je zgodilo v Španiji, Nemčiji, Estoniji, Avstriji, na Danskem, Finskem in še kje.
Ta podatek je še posebej zanimiv, saj so v preteklosti ravno evropske volitve, na katerih mnogi še vedno glasujejo s sredincem, antiestablišment razgrajačem omogočale, da naredijo razliko glede na njihov nacionalni rezultat.
Tokrat pa je bilo ravno obratno. Ko si na oblasti — ali blizu nje —, karta antielitizma ni več tako učinkovita kot v udobju od oblasti oddaljenega nerganja.

Primer Francije

Zanimiv izid volitev smo imeli v Franciji. Dejstvo, da je Nacionalna fronta z novim imenom Nacionalni zbor in novo frontmanko za dober odstotek premagala listo predsednika Macrona, so označili za preboj skrajne desnice.
Čeprav so primerjave z izidi izpred petih let komplicirane — saj se je francoska politična krajina bistveno spremenila —, ostaja nesporno, da je Rassemblement national dobil manj kot na prejšnjih volitvah, ko je že bila najmočnejša francoska stranka, in to z dvema sedežema več, kot jih bo imela odslej.
Zanimivo je, da Marine Le Pen ni uspelo povečati rezultata niti na račun Republikancev, nekoč dominantne sile francoske politike, ki sta jih oster obrat v desno in koketiranje s populizmom Sarkozyjevega naslednika Laurenta Waquieza vrgla pod deset odstotkov, na četrto mesto, za zelene.
Macronu je resda spodletelo premagati skrajno desnico, a svojo podporo je obdržal blizu rezultatom prvega kroga predsedniških volitev — kar je po treh letih ne vedno najbolj spretnega vodenja države soliden rezultat. Zlasti v luči večmesečnih protestov Rumenih jopičev, ki so objektivno bolj koristili skrajni desnici.

Zalet kataklizmičnega senzacionalizma

Slika po Evropi je torej precej pisana. Populizma je preveč, vendar ga po volitvah ni bistveno več kot prej. Potrebujemo kritično analizo, ne histerije. A ker je zalet kataklizmičnega senzacionalizma težko zaustaviti čez noč, so prve reakcije v medijih še vedno precej bombastične. Po branju prvih naslovov bi človek dobil vtis, da so v novem EP vse izgubljene sedeže EPP in SD pobrali nacionalisti in populisti.
To seveda še zdaleč ni res. Če prištejemo dober rezultat liberalcev in zelenih, pa se sprememba v razmerju med proevropskimi skupinami in »drugimi« precej zmanjša.
Medijsko poročanje o populizmu tradicionalno daje prednost adrenalinu pred analizo. Na ta način umetno napihujejo moč in vpliv najglasnejših in najbolj agresivnih, s tem pa tudi njihove volilne ratinge. Tekmovanje v senzacionalističnem poudarjanju negativnega lahko na koncu povzroči samouresničujočo se prerokbo.
Tokrat se to še ni zgodilo, kljub nekaterim neverjetnim naslovnicam. Celo britanskemu Guardianu se je zapisalo, da so na volitvah največ pridobile »radikalne alternative, kot so zeleni in skrajna desnica«. Ljubi Jezus!
Res je sicer, da bodo imeli nacionalisti, populisti, evroskeptiki in podobni v novem parlamentu nekaj več sedežev. A to še zdaleč ne pomeni, da bo avtomatično bistveno večji tudi njihov vpliv. Najprej zaradi številk, ki so tudi v novem, višjem seštevku enostavno prenizke za kaj drugega kot nagajanje brez posebnega učinka, nenazadnje pa tudi zato, ker gre za izjemno heterogeno skupino, ki jih druži samo antipatija do EU in do institucij liberalne demokracije.
Pri drugih pomembnih vprašanjih pa bodo težko našli skupni jezik. Salvini zna v svojih željah po vplivnem populističnem bloku naleteti na vrsto težav. Nacionalizem pač ni najboljša platforma za mednarodno sodelovanje.

Pravi zaključki

Do sprememb je prišlo tudi v razmerjih med eksplicitno proevropskimi političnimi formacijami. Duopol ljudske stranke in socialistov je izgubil precej sedežev, a predvsem na račun še bolj proevropskih liberalcev, pa tudi zelenih ki — neglede na to, kaj pravi Guardian —, ne slovijo po antievropskem radikalizmu.
Premešane karte med proevropskimi skupinami niso nujno slaba novica za EU. Prej nasprotno. Dejstvo, da bo za večino zdaj potrebna koalicija najmanj treh proevropskih strank, lahko ima tudi pozitivne posledice, nenazadnje pa lahko doprinese tudi k zmanjšanju demokratičnega deficita v delovanju njenih institucij.
Rezultati letošnjih volitev niso prevesili evropske politične tehtnice na drugo stran. Še vedno je teža krepko na strani tistih, ki zagovarjajo evropsko povezovanje in njene vrednote. Nacionalistična, populistična skrajna desnica je dobila manj, kot si je želela in kot so ji mnogi napovedovali.
A to še zdaleč ne pomeni, da si proevropsko usmerjena politika lahko oddahne in se še pet let obnaša tako kot doslej. Če želi obrniti sedanje trende, ima vse možnosti. Soočena je z glasno in razgrajaško manjšino, ki je odvisna in živi od priložnosti, ki jim jih s svojo nedoslednostjo in oportunizmom omogočajo tisti, ki imajo sicer polna usta Evrope in demokracije.
Recept za zmago je — vsaj na papirju — precej preprost. Evropska politika potrebuje več hrbtenice in doslednosti pri spoštovanju lastnih načel, več transparentnosti, demokratičnosti in integritete v delovanju institucij, več socialne pravičnosti, več solidarnosti. Med ljudstvi in med ljudmi.
Potrebujemo politiko, ki ljudi navdihuje in navdušuje. Za razliko od populizma, ki z njimi manipulira. A če iz teh volitev ne povlečemo pravih zaključkov, se zna čez pet let naslednja runda res končati precej drugače. Morda po točkah, morda pa celo z nokavtom demokratične Evrope.