Gert Ledig: Povračilo. V eni uri. V zraku, na zemlji in pod njo, v neimenovanem nemškem mestu. Bombniki spuščajo svoj smrtonosni tovor. Sredi inferna zažigalnih bomb starejša zakonca, ujeta v gorečem stanovanju, poskušata dostojanstveno preživeti svoje zadnje trenutke. V sosednji ulici moški v obupu išče svojega sina, a naleti na četo pijanih vojakov. Pred maturo mobilizirani dijaki upravljajo protiletalsko orožje na zgornji ploščadi bunkerja. Pod njimi na stotine civilistov čaka na konec zračnega napada. Kmalu se jim bo pridružil pilot sestreljenega ameriškega letala, ki se s padalom spušča med goreče ruševine.
Leta 1956 izdani roman Povračilo nemškega pisatelja Gerta Lediga s kratkimi, nepopustljivimi in kot britev ostrimi stavki naslika silovito, grozovito, morečo izkušnjo v zbombardiranem mestu. V hitrem tempu srečujemo junake zgodbe, v kateri pa so vsi poraženci. Brezkompromisna pripoved ima en sam cilj: vzbuditi gnus do nečloveške brutalnosti vojne.
Gerd Ledig (1921—1999) se je z osemnajstimi leti kot prostovoljec pridružil Wehrmachtu na zahodnih bojiščih. Zaradi disciplinskih prekrškov so ga premestili v kazenski bataljon na vzhodno fronto. Leta 1942 je bil ranjen v bitki pri Leningradu, med okrevanjem pa je doživel bombardiranje nemških mest. Od leta 1953 se je posvečal izključno pisanju. Roman Povračilo je leta 1956 — zdaj končno tudi v slovenskem prevodu pri Beletrini — najprej naletel na odobravanje, kmalu pa je bil zaradi radikalne vsebine odstranjen s prodajnih polic.
Ledig se je razočaran umaknil iz literarnega življenja in od leta 1963 živel v izolaciji na južnem Bavarskem. Nekaj mesecev pred smrtjo leta 1999 je založba Suhrkamp roman ponatisnila in tako se je avtor posthumno uvrstil med najpomembnejše nemške avtorje, ki so pisali o 2. svetovni vojni.

Gert Ledig: Povračilo

Jaz, Alfred Rainer, moja žena me je klicala Fredi, sem se v tem mestu rodil 9. marca 1871. Za pokopališčem smo imeli vrt. Tam sem postavil uto, posadil sem tobak in v lepem vremenu sva tam sedela v soncu. Moja žena je pletla. Ko se je zvečerilo, sva šla domov. Mladosti se nočem spominjati. Slabo človek pozabi, dobrega pa je bilo malo. Bil sem član pevskega zbora in v društvu za zaščito živali. Na začetku sva imela psa. A sva bila kljub temu malce osamljena. V teku let sva se tega navadila. O tem, kaj je sreča, bi lahko razpravljali. A to sem spoznal šele kasneje.
V primeru moje smrti bi mi moral pevski zbor zapeti vojaško zborovsko pesem iz Margarete, želel sem tudi, da me upepelijo. Umrl sem 2. julija 1944 popoldne, med eno in drugo uro. Moja smrt je bila slej ko prej nesmiselna. Nikomur ni škodila in nikomur koristila, a se glede tega ne pritožujem.

* * *

Kdor je še tarnal, je sedaj utihnil. Kdor je kričal, je kričal zaman. Tehnologija je uničila tehnologijo. Skrivila je stebre, razbila stroje, izkopala kraterje, zrušila zidove, življenje je bilo zgolj odpadek. Dvanajstletno človeško meso je udarilo v vrata bunkerja. Skupaj ga je držal opasač.
Fant je s pestmi tolkel po vratih. Rjovel je: »Odprite!«
Železje je ostalo nemo. Lasje so fantu padali na čelo. Šele tedaj, ko mu je po roki stekla kri, je opazil zvonec. Le nekaj sekund je trajalo, da je zazijala špranja. Njemu se je zdelo, da so pretekle ure. Skozi odprtino je planil kot žival na begu in se opotekel do betonskega zidu.
»Skozi naslednja vrata,« je rekel glas.
Spet se je odprla špranja. Stopil je skozi steno. »Rešen sem,« si je oddahnil. Roko je dvignil k čeladi. »Raport s postaje! Direkten zadetek v veliko protiletalsko zaklonišče!«
»Naprej,« je ukazal glas.
»Potrebujemo dodatne enote za reševanje!« Več od tega ni mogel reči. V njegovih ušesih so odzvanjali glasovi. Devetdesetih otrok, dvestotih žena, štiriinšestdesetih moških. Ujetih pod razbitimi in prelomljenimi betonskimi ploščami. V enem samem kriku groze. Fantov obraz se je začel pačiti. Njegove besede so postajale nerazumljivo bebljanje. Ko mu je usta prekrila roka, se je zrušil na tla. Nadenj so se zgrnile sence. Neki moški je vprašal: »Kako ti je ime? Si moram zapisati. Fant bo prejel odlikovanje!« A tega ni več slišal. Vse, kar je slišal in zanj ni imelo nobenega pravega smisla več, so bile besede: »Seveda, saj si je pošteno zaslužil!«
Hiša se je zrušila. Trinadstropno pročelje se je zvalilo vase. Oprema šestih stanovanj, skupaj s štedilniki, kopalnimi kadmi in straniščnimi školjkami, je padla v klet. Dvorišče se je spremenilo v melišče razvalin. Po zraku sta se vila pepel in dim. Udar novih bombnih detonacij je vsevprek razmetaval ruševine. Zračni pritisk je pometal, kar je našel v zraku, in raznašal petdeset metrov daleč po ulici. Železni nosilec se je zvil v spiralo. Zrušil se je obok, vročina pa je vse vnetljivo scvrla, kot bi bilo iz celuloida. 
Linolej, notranja sobna vrata, kruh v pločevinasti škatli. Pokrov kanalizacije se je raztreščil, kot bi bil iz porcelana. Udarni val zračne bombe je vse skupaj dvignil v zrak. Poročniku, ki je gledal od daleč, se je zdelo, da opazuje izbruh vulkana.
Odprl je vrata zaklona. Pred njim je v temi ždela posadka topniške baterije.
»Ven!«
Trajalo je celo večnost. Ni jih mogel razpoznati. Trušč za njegovim hrbtom je bil neznosen. Najhuje je bilo, da ga je samo čutil. Še vedno je bil gluh.
»Ven!«
Prisluškoval je v temo. Nobenega odziva ni bilo. Ko se še vedno nihče ni premaknil, jih je poskusil spametovati.
»Tovariši, v tem trenutku mora vsak opraviti svojo dolžnost!«
Pogledal je svojo usnjeno roko. V njem je vrelo. Bil je invalid, ki jih je moral prepričati, naj z njim delijo usodo. »Ali ni nikogar med vami,« je vprašal, »ki ima tam zunaj svojo mater?« Gnusilo se mu je. »Sestro ali brata!« Ni mogel vedeti, ali vpije ali šepeta. Rekel je: »Pomislite na svoje matere!«
Eden je vstal.
Fant je iz mraka stopil na svetlobo. Uniforma je razkrila njegovo mršavo postavo. Ni se javil zaradi korajže, temveč iz navade. 
Poročnik je grmel: »Naslednji!«
Znova so minevale sekunde. Nihče se ni dvignil.
Segel je k svojemu opasaču. Ko ga je odpenjal, je prepoznal njihove obraze. Tesno skupaj so čepeli na tleh kot živali. Čisto počasi je dvignil roko. Nato je bliskovito udaril mednje. Šele ko je pasna sponka udarila po njihovih čeladah, so skočili pokonci. Prerivali so se k vratom. Brezobzirno jih je z udarci gnal navzgor po stopnicah. Udarec za udarcem je padal po njihovih hrbtih. Zasopli so bežali pred njim. S čel jim je lil znoj. Bolščal je za njimi.

* * *

Leteli so skozi oblak. Motorji so bučali. Vetrobranska stekla je bičal dež. In megla. Ali para. Kar je bilo zunaj, je šlo mimo kot bela stena tunela. Enakomerno šumenje. Podrhtavanje ohišja, tiktakanje instrumentov in brenčanje vetra.
Radiotelegrafist je stopil naprej do kapitana Lesterja in mu predal list papirja.
Misija končana. Eskadrilja razpuščena. Srečno!
Kapitan Lester je dvignil oči, njegov pogled je bil srep. Ni se mogel premakniti. Kri mu je zastala. Noge so bile brez življenja. Ko so mu možgani znova začeli delovati, je bilo že prepozno. Levi propeler sosednjega letala je zažagal v krilo; vzniknil je iz hlapov in se kot freza od zadaj zaril v kovino. Iveri so zaropotale po kljunu. Gorivo je pršelo na vse strani in se vleklo za letalom kot zastava. Drugi pilot se je s telesom vrgel na ročko krmila. Bombnik je zadrhtel po celi dolžini. Ostal je brez krila.
Kapitan Lester je skočil s svojega sedeža. To je bil signal. Pokrovi zasilnih izhodov so poleteli v nič. Postave so se trgale izpod varnostnih pasov. Oprle so se na zračni tok in se opotekle s svojih sedežev; v naslednjem trenutku so se znašle v zraku. Strenehen je gledal, kako so izginili. Iz ust se mu je izvil krik. Pokrov njegovega strelskega stolpiča se ni hotel odpreti. S pestjo je udaril po zapiralu. Kot bi tolkel po nakovalu. S celim telesom se je naslonil na opornike. Od napora mu je vsa kri udarila v glavo. Ko se je še vedno trudil, da bi se izvlekel skozi razbito šipo, je letalo že začelo padati. Nato se je vdal. Vrgel se je skozi jašek in nakladalno ploščad. Priletel je na stojala za bombe in si izpahnil roko. Zabolelo ga je, kot bi ga oplazil ognjeni zubelj. Za sekundo je imel pred očmi Ohmov obraz, nato je zagledal nebo in se opotekel proti njemu. Skozi odprtino v levem boku letala, z iztegnjeno roko — kot ranjen ptič — je padel.
V neskončno globino. Proti zemlji.

* * *

Moški je tekel, kot bi bil stroj. Pozabil je, da ima eno nogo krajšo. En cel korak in nato dva polovična. Kar naprej. Tekel je čez pokopališče. Sonce mu je grelo hrbet. Čez pot je ležalo drevo.
Prebijal se je skozi veje. Udarca v čelo ni čutil, ker je imel v glavi samo eno misel: moj otrok.
Težka sapa mu je napenjala pljuča. Drobci izstrelkov so se brenčeče odbijali od nagrobnikov.
Bilo mu je vseeno. Moral je naprej. »Moj otrok.«
Nekaj belega je šinilo navzgor. Žvižgajoči glasovi so napolnili zrak. Spominski steber za junake. Grmenje z neba. Steber se je prevrnil.
Zmeraj znova korak in še dva polkoraka.
Naprej.
Rože so se vrtinčile v zraku. Padale so mu pred noge. Potke je preskakoval kot ovire. Ena sama misel: moj otrok. Pokopališča ni hotelo biti konec. Na tleh je zazeval krater. Padel je vanj in pristal na brunu. Les je trohnel. Po prstih se mu je razmazal mrtvaški strup, brez razmišljanja je bil znova zunaj. Hitel je naprej. Moj otrok!
Vrste grobov — Postaja — žarni grobovi — je ležala — družinski grobovi — na drugi strani — žare!
Do prvih hiš je bilo sedemsto metrov. Med generacijami mrtvih je sopihal na drugo stran. Šepavi oče.
Pot mu je lil s čela, sopel je, tekel. En cel korak. Dva polovična. Šel je naprej.
Moj otrok!

* * *

Zračni val je udaril skozi okno. Zavese je vrglo v zrak. Palica, na kateri so visele, se je iztaknila iz nosilcev in vse skupaj je zgrmelo po tleh. Namizni prt se je napihnil. Igralne karte so se raztresle. Gospod Cheovski je vstal.
»Čemu vse to? V petih minutah bova umrla!«
»Skupaj,« je odvrnila njegova žena. Odsotno ga je pogledala v oči. Zavidal ji je njeno vero. Na kredenci so se odprla vrata. Vinski kozarci so se prevrnili, zažvenketali so po parketu. Raztreščili so se na tisoč koščkov.
»Pridi k steni!«
Gospod Cheovski je stopil k svoji ženi in ji ponudil roko. Njuni prsti so se sramežljivo prepletli. Za trenutek jih je močno stisnila, nato jo je on počasi povedel k vratom. Pogledal je po sobi, k odprtemu oknu. Dim je plaval nad tlemi, ki jih je prekrival prah. Njegovi lakasti čevlji so za sabo pustili odtise. Kot sled živali so vodile od mize do njega. Pomislil je, kako nesmiseln je bil trud, da so se parketne lamele tako tesno prilegale druga drugi. »Prav zanima me, ali je mož, ki je to naredil, še živ.« Nihalo stoječe ure se je zibalo nekje v megli. Bilo je enajst minut čez eno.

* * *

Narednik Jonathan Strenehen, štiriindvajset let, sin moža, ki je pri jedi rad spil vrček piva, je padal s hitrostjo trinajst metrov na sekundo. Njegov trebuh je bil obrnjen proti soncu, hrbet proti zemlji.
Izpahnjena roka mu je mahedrala ob telesu. Devetdeset metrov niže se mu je zataknila med noge, ki jih je zračni tlak stisnil drugo ob drugo kot primež. Človek, blago, usnje so padali navpično v skladu z zakonom gravitacije. Zemeljska skorja mu je prihajala naproti kot betonski zid. Približevala se je s hitrostjo izstrelka. Njegovi možgani so to skušali razumeti. V tistem trenutku se ni spomnil svojega rojstva, prvega obhajila, deklice, za katero si je domišljal, da jo ljubi. Najbolj je ljubil sebe. Nobenih podob preteklosti ni bilo, nobenih misli na prihodnost. Samo telo, ki je letelo skozi zrak.
Veliki možgani so zaposlili živce. Skoznje se je pretočilo zavedanje strahu, ki je bil z vsakim metrom večji. Vnaprej je začel računati, kaj se bo zgodilo. Prvi stik s tlemi. Hrbtenica na kamnitih tleh, tri tisoč metrov niže. Udarec v zatilje. Razpočena lobanja. Bliskovit zlom medenice. Zdrobljeni komolci. Strah je deloval precizno kot avtomat. Medtem so mali možgani razmišljali. O gibu mišice desne roke k ročki, da bi izvlekel padalo, ki se ni hotelo odpreti. O gibu, ki se je vedno znova izjalovil zaradi izpahnjenega sklepa lopatice. Misel, ki je premagala strah, je rešila življenje Jonathanu Strenehenu, sinu ženske, ki je štiriindvajset ur na dan mislila nanj. Radialni letalski motor s tisoč konjskimi močmi in trilistna elisa sta dvakrat hitreje šinila devetdeset centimetrov mimo njega in neodprtega padala. Zračni pritisk je Strenehena potisnil za dolžino telesa vstran. Pri tem ga je kot topel val oplazila vročina.
Ko se je padalo z močnim sunkom odprlo, je Strenehen že devetsto metrov padal skozi zrak. Z levo roko mu je uspelo zgrabiti, česar ni zmogel z desno. Sunek je gibanje telesa iz padanja spremenil v jadranje. Narednik Jonathan Strenehen je lebdel. V tistem trenutku je z nezaslišano silo pomislil na mater.

* * *

V prostoru pred požarno zaporo bunkerja je šest moških in štiri ženske vzelo v roke lopate. Na glave so si poveznili čelade, pod brado so zapeli paščke. Stali so v polkrogu kot vojaki. A niso bili vojaki.
»Šli bomo v koloni,« je rekel vodja. »V razmiku petih metrov.« Iz polnega škafa vode je potegnil vojaške odeje. Tla so bila v trenutku čisto premočena. Od zunaj se je slišalo zamolklo treskanje bomb. Iz ventilatorja jim je pihalo naravnost v obraz. Nekdo je začel kašljati. Votlo je odmevalo. Mokre odeje so si ogrnili čez ramena. Z njih so se dvigovali hlapi pare. Nekaj je brez prestanka brenčalo. Ventilator nad vrati in ventilator v steni.
»Ti ostaneš tukaj,« je ukazal vodja. Pokazal je na dečka. Njegova brada je bila posejana z mozolji, imel je rdeče lase.
»Zakaj?« je užaljeno vprašal.
Na roki je nosil trak. Bil je zmečkan. Nihče ni mogel prebrati, kaj je pisalo na njem.
»Zato!« je odvrnil vodja enote. Nekaj časa je molčal, nato je rekel: »Ti boš prevzel komando izolacijske zapore.«
Z očmi je poiskal ostale. A ti so gledali naravnost skozenj. Vedel je, o čem razmišljajo.
»Ali potrebujemo vedro?« je vprašala neka ženska.
»Ne, nobenega vedra,« je odvrnila druga, tik ob njej. Eden od moških je iskal svojo uro. Ko jo je potegnil iz žepa, so vsi pogledali. Najprej drug za drugim, nato vsi skupaj. Vodja enote je prav tako vzel odejo. Ura se je srebrno svetila. Veliki in mali kazalec sta se poravnala na številkah. Nihče od njih jih ni videl. Niti številk, niti kazalcev. Samo strmeli so v uro. Ni bilo razloga, da bi še čakali.
»Kdo se javi, da bo šel zadnji? Jaz bom vodil!«
Vodja namenoma ni pogledal moških. »Jaz!« se je zaslišalo. Jasno in glasno. Nekdo se je prerinil naprej. Možak je nosil kuto. Za pasom je imel roženkranc. Bil je duhovnik.
Vodja enote si je ogledoval njegove čevlje. »Nikar se ne trudite. Tam ne bo nihče molil!«
Čevlji so bili visoki, z vezalkami vse do vrha, podobni so bili obuvalom, kakršna so nosile starke. Stali so v vodi.
»Kdo pa govori o molitvi!« Duhovnik je vzel fantu iz rok kramp. Postavil se je zraven moških. Iz ene luže je stopil v drugo. Za nohti na rokah je imel črno.
»Ali delate to za boga?«
»Če boste hoteli z mano govoriti o bogu, pridite po vojni v mojo cerkev. Pogorela je, a bom zgradil novo.«
»Upajmo!« Vodja enote je nenadoma pljunil proti zidu. »Gremo!« Obrnil se je.
Ena od žensk je mimogrede pogladila fanta po rdečih laseh. Bila je samo eno leto starejša in njegova sestra.

* * *

Ležali so na ploščadi, njihovi nohti so se zarivali v beton. Vrvi so bile napete. Njihova vez z zemljo.
»Ogenj!« je zarjovel komandant posadke. Z roko je pokazal proti horizontu. Oblak so lizali plameni. Razpršil se je kot komet. Bliski so šinili navzdol. Istočasno se je celoten bunker zatresel. Komandant je nemudoma umaknil roko in se stisnil k tlom. Beton je bil vroč. A tega ni čutil. Zrak je cvrčal, kot bi se spreminjal v paro. Kamenje in zemlja sta pršela navzgor s ceste. In izginjala na nebu. Pokrov zaboja z municijo je vrglo v zrak. Pritisk ga je odtrgal s tečajev. Kot projektil ga je odneslo čez ploščad. Naravnost v polnilca.
Zakričal je …
Komandant ga ni slišal. A je videl … obličje polnilca. Obraz, poln strahu. Ko je vanj treščil pokrov, je komandant zaprl oči. Sekundo kasneje ga je eksplozija vzdignila v zrak in ga vrgla na hrbet.
Z razprtimi rokami se je zadrsal proti polnilcu. Beton mu je postrgal kožo z dlani. Vrv mu je zdrsnila na prsi. Zanka ga je zadržala, a nekaj se mu je prelomilo v kolku. Bolečina je zarezala v njegovo telo kot sunek z mečem.
»Vzdržite!« je vpil. »Vzdržite!«
Govoril je vrvem. Če bi odpovedale vrvi, bi ga odneslo v brezno. Štiri nadstropja niže. Komandantu topniške baterije je goli beton simboliziral življenje.

* * *

Radiotelegrafist je zagozdil slušalko med ramo in brado ter si prižgal cigareto. Znova se je pokazala svetloba. Vrata so se malce razprla. Zunaj so kričali ukaze. Oblak dima je puhnil v strop. Z betona so visele kapljice vode.
V slušalki se je nekdo odkašljeval. »Val bombnikov, šeststo metrov širok, trideset kilometrov dolg.«
Glas iz daljave je ukazal: »Prekinite!«
»Umaknite se z linije,« je rekel ženski glas. Operater je potegnil dim iz svoje cigarete. Na njegovem prstu je zasijal zlat prstan. Spomnil ga je na ženo. Cigareto je prestavil v kotiček ust.
»Ali imam na zvezi centralo Berta ali ne?«
»Tukaj centrala Berta,« mu je zazvenelo v ušesu.
Odvrnil je: »Govori Berta tri. Beležite: tretji top izpadel zaradi počene cevi. Izgube: en podoficir, dva desetarja, šest pomočnikov pri flaku. Čez eno minuto nadaljujemo zaporni ogenj. Konec!«
V slušalki se je zaslišalo žvižganje. Glas je vprašal:
»Ali naj ponovim?«
»Ne!« Operater je skozi režo med vrati pogledal v nebo. Bombniki so leteli v klinasti formaciji kot divje race. Nad položajem so se obrnili proti jugu. Vprašal je:
»Še kaj?«
»Ja!«
Pogledal je pike v zraku: Ni si mogel predstavljati, da v njih sedijo ljudje. Misli so mu begale.
»Ali ste še tam?«
»Seveda!«
»Sovražno letalo strmoglavilo v kvadrantu štiri. Posadka je izskočila. Še vedno so v zraku. Berta tri, sestavite enoto in jih ujemite! Padala jih nosijo v vašo smer. Konec! Ste razumeli?«
Tla so se zatresla. Vrata so se zaprla. S položaja je zadonela prva salva.
»Zdaj?« je vprašal operater.
Glas je odgovoril: »Kdaj pa mislite?«
»Kdo je to ukazal?«
»Komandant!«
»Kot ukazujete!« Operater je ponovil: »Strmoglavilo sovražno letalo, kvadrant štiri. Posadka izskočila. Berta tri bo sestavila enoto in jih ujela!«
»Ni bilo dobesedno, a ne bodimo malenkostni. Bistvo ste zadeli. Kako vam je ime?«
Operater je odgovoril: »Naddesetnik Wiegand!«
»Živjo, Wiegand!«
Moški na drugi strani zveze je položil slušalko na vilice. V operaterjevem sprejemniku je kliknilo. Cigareta mu je padla iz ust. Padla mu je na hlače. Naglo je segel po njej, a mu je padla v desni škorenj. Zaklel je in planil pokonci.