Danke, Deutschland! Douze points!

Če si priznamo ali ne, Ema je povsod okrog nas. Pa tudi v nas. Slovenski izbor za Evrovizijo vsako leto dvigne največ prahu med vsemi glasbenimi tekmovanji in ima tako največ sovražnikov in tudi največ privržencev. Nikoli se nam ne zdi organiziran tako, kot bi se spodobilo. Ljudje se ga skorajda sramujejo. Ne povedo pa, da niso zamudili niti minute prenosa in da poznajo vsako podrobnost dogajanja tistega večera.

Tudi letošnji izbor ni bil nič drugačen. Enim je zmagovalna pesem všeč. Lep glas zmagovalke Ane Soklič odtehta nekaj šibkosti njene pesmi, ki ni samo refren. Vsi podpiramo petje v slovenščini, čeprav tudi vsi vemo, da bi z besedilom v angleščini imela več možnosti, da si jo še kdo razen nas zapomni.

Drugi spet so zgroženi nad izborom. Krivdo valijo na RTV Slovenija, na pevce, na Klemna Slakonjo — ki je v svojih preobrazbah nedosegljiv za vse slovenske performerje —, na urednika razvedrilnega programa, na tričlansko žirijo Darje