Fizično nasilje in orožje v rokah neobvladljivih, neinteligentnih, agresivnih in petelinjih butcev, ki so svojo moč črpali predvsem z razpihovanjem takratnega predsednika Trumpa, se je prav pritlehno, a zelo hitro priplazilo tudi v našo, sicer dokaj miroljubno deželo.

Že v prejšnji vladi

Prve akutne znake tega smo zaznali že v prejšnji vladi s strani notranjega ministra in njegovega kroga. Ti niso prenašali kolesarskih protestnikov, niti tistih, ki so hodili peš ali trobili z vozili, pa tudi tistih ne, ki so brali Ustavo, da bi opomnili oblast, da gre življenje mimo nje.

Ob branju črne kronike zaznavamo v Sloveniji več nasilja, saj praviloma moški vse pogosteje maltretirajo svoje partnerke, žene, bivše partnerke, jim grozijo, se do njih obnašajo surovo, včasih tudi pretepejo do smrti ali jih ubijejo z orožjem.

Ameriška scena

Tako kot v zgodbi Georgea Floyda smo si brutalnost mestnih redarjev — ne policistov — lahko ogledali po zaslugi amaterskega videa, posnetega z mobilnim telefonom.

Kolesar se je na križišču dveh zakotnih uličic spustil v besedni dvoboj z redarjem, ki je naročil odvoz nepravilno parkiranega vozila. Baje ga je vprašal, ali bo kaznoval tudi voznike drugih vozil, češ, zakoni veljajo za vse enako. Ker mu redar ni odgovoril, ga je človek vprašal, kako mu je ime. In ko mu je to rekel tudi naglas, se je redar obrnil in kolesarju rekel, da je nesramen, da se grdo obnaša in da ga bo zadržal. Tako je razlagal kolesar. Hotel je oditi, a takrat se je vnelo. Očividci so povedali, da je bil kolesar čisto miren, odziv redarja pa grozljiv in pretiran, zato so nemudoma poklicali tudi policijo.

Redar je zvlekel kolesarja s kolesa in ga začel mikastiti. Ko sta oba nekako že obsedela, sta priskočila kolegu na pomoč še dva redarja in takrat se je začelo pravo bunkanje. Trije na enega, ki se — kot je videti na posnetku — sploh ni branil. Prava ameriška scena v Šiški.

Odkod to?

Koliko jeze, sovraštva, besa zaradi morebiti neuresničenih življenjskih ciljev se je v pretepu sproščalo s strani treh redarjev, je težko soditi. Kakšne težave imajo doma ali v službi, da se jim zdi potrebno človeka prebunkati, tudi ne vemo. So v finančni stiski? Jih je brcanje kolesarja osvobodilo nenehnega zategovanja pasu? Ne vemo.

Ali pa je bila ta redarsko-kolesarska bitka v resnici želja redarjev po izkazovanju herojstva? So hoteli postati junaki svojega oddelka? Da bi izstopali, da bi bili vidni? Opaženi? Ker jih v službi nihče ne vidi? Ker nihče ne reče dovolj glasno, da so tudi redarji potrebni za delovanje te družbe? Kdo ve?

Uresničenje želja

Zgodba je žalostna in zaskrbljujoča tudi zato, ker simptomatično kaže, kako hitro se lahko neprimerna ravnanja in slabi vzorci preselijo k nam tudi iz povsem drugačnih družbenih okolij. In ne samo to. Kaže tudi, kako hitro te vzorce začnejo posnemati, če nihče od voditeljev tega ne obsodi. Če voditelji ljudem ne povedo, da to ni prav. Ali še huje: če so prav voditelji tisti, ki takšne vzorce oblikujejo.

Včeraj smo praznovali dan državnosti. Amerika si nikoli nismo želeli postati. Do Švice je vse daljša pot. Kaj, ko bi raje ustvarili Slovenijo, ki bo v vseh pogledih uresničenje naših želja?

Naj drugi sanjajo o takšni državi.