Gantarja ni več, Adrie ni več — za vse drugo pa je tu Pečečnikov Mastercard.

Odkar po stečaju Adrie poslušam modrovanja o prihodnosti in nujnosti domače potniške aviacije, se sam pri sebi poigravam z mislijo, da bi Matjaž Gantar — če bi še bil živ — kot premožen poslovnež, predsednik uprave KD Group in pilot prav te kompanije morda kupil bankrotirano podjetje. Ne verjamem, da bi Gantar pasivno gledal ta žalostni, če že ne sramotni propad. Po mojem bi nekoč (ali tako rekoč) nacionalnega letalskega prevoznika znal spraviti nazaj v red.

A kar je, je. Gantarja ni več, Adrie ni več — za vse drugo pa je tu Pečečnikov Mastercard.

Da ne bo pomote: ne bi imel nič proti, če bi Joc Pečečnik z domačimi in tujimi partnerji kupil preostanke Adrie. Podpiram tudi Boscarolovo idejo, da bi kupil Adrijino letalsko šolo. Kdo neki, če ne on? Všeč mi je ta ambicioznost. Upam, da se bodo znali zmeniti.

No, s ščepcem