Odkar po stečaju Adrie poslušam modrovanja o prihodnosti in nujnosti domače potniške aviacije, se sam pri sebi poigravam z mislijo, da bi Matjaž Gantar — če bi še bil živ — kot premožen poslovnež, predsednik uprave KD Group in pilot prav te kompanije morda kupil bankrotirano podjetje. Ne verjamem, da bi Gantar pasivno gledal ta žalostni, če že ne sramotni propad. Po mojem bi nekoč (ali tako rekoč) nacionalnega letalskega prevoznika znal spraviti nazaj v red.
A kar je, je. Gantarja ni več, Adrie ni več — za vse drugo pa je tu Pečečnikov Mastercard.
Da ne bo pomote: ne bi imel nič proti, če bi Joc Pečečnik z domačimi in tujimi partnerji kupil preostanke Adrie. Podpiram tudi Boscarolovo idejo, da bi kupil Adrijino letalsko šolo. Kdo neki, če ne on? Všeč mi je ta ambicioznost. Upam, da se bodo znali zmeniti.
No, s ščepcem dobronamernega cinizma bi celo rekel, da bi svoj lonček k resurekciji Adrie lahko pristavili tudi Akrapovič in Batagelj in drugi wunderkindi slovenskega gospodarstva.

Relativen pojem

A kakorkoli, Joc Pečečnik je kot eden teh čudežnih dečkov fenomen zase v tem smislu, kaj vse ga poslovno mika in s čim vsem bi se on ukvarjal poleg svojega core businessa.

»Za to smo se pa odločil, emm, ker bi radi, emm, naredil uspešno podjetje in zato, ker, emm, bi radi, da iz Ljubljane zopet lahko letimo v evropska mesta, da nismo kot cigani, ki hodmo na sosednja letališča, emm, po tri, štir ure pred letom, zato, da bi ujeli svoje destinacije, ki so ponavadi dolge do ene ure leta.«

Dobro, pustimo zdaj ta politično-korektnostni gaf, da je spustil v eter cigane. A stvar je v tem, da če že se mora kdo voziti na letališče dlje kot do najbližjega (pri)mestnega, ni ravno ubogi revež. Ker če ni hujšega v življenju. In če kdo nima časa — in če ima pri tem dovolj denarja —, pa si naj privošči private jet ali vsaj najame helikopter.
To pač ni ravno argument za to, da Slovenija rabi domačega letalskega prevoznika. V mesecu in pol po stečaju Adrie je namreč že jasno, da ne bomo ostali odrezani od sveta. Sploh pa je razdalja do letaliških hubov v času nizkocenovnikov in car sharing transferjev do bližnjih letališč postala zelo relativen pojem.

Finančno laični občutek

Ne bo se odveč spomniti, da je Pečečnik rinil v medijsko španovijo z Bojanom Požarjem. Ta je nameraval odkupiti in relansirati blagovne znamke Dela Revije, ki jih je uničil pozneje obsojeni Raščan in ki jih je upnica NKBM do leta 2015 oddajala v najem Krater Medijem — pa sta se s Pečečnikom tik pred zdajci razšla. Morda celo res po Pečečnikovi krivdi, ne Požarjevi.
Kot neposlovnež nisem kompetenten razsojati, v kaj vse se (komu) splača investirati. Imam pa vendarle finančno laični občutek, da se poslovneži, ki si to lahko privoščijo, pogosto odločajo podobno kot običajni potrošniki, ko se odločajo za plasiranje denarja, ki jim ostane po plačilu osnovnih življenjskih stroškov. Odločajo se za nakupe stvari, ki jih  ne rabijo nujno, vendar so jim po ne vedno racionalnih preferencah všeč.
In slovenskim poslovnežem so najbolj všeč mediji. Mediji so zanimivi. Intrigantni. Mediji so izziv. Baje so celo vplivni. Čeprav od njih ni neke strašanske ekonomske koristi, pa prinašajo vsaj pozitivne socialne ali politične eksternalije.
Tako je po mojem razmišljal Pečečnik, ko se je pred štirimi leti odločal za nesojeno eskapado s trač revijami — in tudi zdaj, ko bi rad rojakom prihranil to domnevno ciganerijo vozakanja z GoOptijem do Ronk, Trevisa, Dunaja, Milana, Münchna.
To je načeloma lepo od njega, vendar se mi zdi preveč idealistično. Še posebej, če pomislim, da medtem velikopotezni Čehi in še kdo kupujejo naše TV kanale in še kaj.