Te dni sem brala en članek o enem našem uspešnežu. In seveda folk ne more iz svoje kože in takoj ene čudne komentarje pisarit. Tega tud ne bom nikol štekala. Kako kurac se ti da kliknit na eno novico in pol še tipkarit spodi ena sranja. Predvsem une so najboljše: »Pa koga to briga?« A tak gumpec je, da ga tok nč ne briga, da si je vzel uro cajta in bil sposoben cel referat napisat pod člankom? Ker mora cel svet izvedet za mnenje od vsazga papka, pa čeprov nimaš pojma, kdo je, ker je skrit pod nickom.
Sej tud mene je presenetilo, ko sem začela pisat. Jebal so mi nazadnjaki majku od spred in od vzad. Jebat ga, če si pred svojim časom, morš dat drugim čas, da to dojamejo, ker so pač povprečneži. In ful se mi ni zdel fer, da sem jaz s pravim imenom in priimkom, tam mi lahk pa vsak model, k si izmisli svoj ime, pol kr neki nabija. Logično, da vsem ne morš bit všeč, niti nočeš, sam je vseen bedna fora, če te začnejo žalit. Ampak pol se navadiš, si misliš, da si nad njimi in pol gre.
Sam pejmo mi nazaj k slovenskemu uspešnežu.
En navaden nč
Članek je bil o nekem novem projektu, k ga dela. Pametnjakoviči so se vžgali: »Ta bo govoril, k sam meglo prodaja. Ta bo govoril, k še v življenju ni delal. Ta bo govoril, k še nikol ni fizično delal.«
Pr men v kafani bi bil čisti kaos. Vse narobe izračunan, vsi pijani, folk kr na šanku in pol jih še ven ne bi mogla vržt. Ona bi pa sedela sama za kompom, tuhtala kaj in kako napisat, izgubljala živce, gledala na uro, kok ma še cajta.
Kako da ne
Logično, da mora bit tud folk, k opravlja fizična dela. Sam to vsi cenimo, pri kontra službi pa vsi začnejo bit neki skeptični. Na našmu koncu mamo kle enga modela, k poleti asfaltira ceste na ne vem kakšenmu soncu. Noge mu je čist požgalo od tok vročega asfalta. Seveda, da ga cenim in občudujem, da to zmore. Ampak glih tko cenim mojga soseda, k je težek direktor uf-uf firme. Pa grem stavit, da v življenju ni fizično garal, ampak je uporabljal pamet. Sej tud men doskrat rečejo: »Mah, če bi se men dal pisat, to bi bli best sellerji.« Kako da ne. Folk si predstavlja, da je pisat pičkin dim. Zadnjič mi je šefica ene kafane razlagala, da ona tud piše. Svoj dnevnik. In da bi ona tud znala tkole kolumne pisat. Frend je potrdil, da SMS-e res dobre pošilja.
Čaki mal, SMS al knjiga? Glih zato jaz še nimam tretje knjige. Ker vem, kok dela je vzad. Disciplina in met možgane na 200 procentov. Če bi mi kdo rekel, da se bo knjiga sama napisala, jaz grem pa vmes mal v fabrko delat, jebeš me, da bi šla. Meh, lažem. Tam bi se mi šele utrgal.
Ni delal? Kako je pa prišel do sem? Ni sinko od pomembnega, niti ne steguje prstov po kešu v politiki. Neki je v Slovencih, da delaš samo, če fizično garaš. Vse ostalo je bullshit in prodajanje megle.
Kera je bla Ilka v smuku
In sem rekla tej šefici kafane: »No, dejva tko. Ti daš men kafano za en dan, jaz bom vse hendlala, vse zrihtala, ti pa napiš zdej dve kolumni in bodi brana. Aja, pa deadline maš isti dan.«
In kaj bi se zgodil? Pr men v kafani bi bil čisti kaos. Vse narobe izračunan, vsi pijani, folk kr na šanku in pol jih še ven ne bi mogla vržt. Ona bi pa sedela sama za kompom, tuhtala kaj in kako napisat, izgubljala živce, gledala na uro, kok ma še cajta in če bi ji že ratalo na konc, dvomim, da bi bla brana.
Mogoče se pa motim, pa bi men ratalo kafano skup držat, njej pa ratalo dobr napisat. Ker če me je življenje kej naučilo, je to, da nikol nobenga ne podcenjuj. Tud sebe kdaj zalotim, da koga podcenjujem, pa me velikokrat pol preseneti.
In če ljudje ne podcenjujejo fizičnega dela, zakaj bi blo pa kontra uredu? Moj tip po službi, ko pride v lokal, zagodrnja: »Kok sem dans garal!« in se mu vsi smejijo. Kaj pa sploh delate v knjižnicah? Sej sam sedite.
Sam to sedenje si zna narest zabavno. Ga kličem enkrat v službo, pa me napizdi: »Pa ne zdej, k glih Ilka smuča.«
»Pa kako lahk tam za pultom gledaš smuk?«
»Kaj, sej je rekla direktorca, da mormo bit o vsemu informirani. Kaj pa če pride kdo, pa ne bom vedel, kera je bla Ilka v smuku?«
Hja.