Že v Zablodah postsocializma sem pisala o tem, da je to, kar se nam dogaja, refevdalizacija slovenske družbe. Ob dogodkih na Univerzi v Mariboru (UM) tudi drugi govorijo o »fevdih« in »fevdalizmu«. In to praviloma kritizirajo. Tudi tisti, ki so si sami naredili fevd. In ki delujejo izrazito fevdalno. Kot tudi tisti, ki imajo službo samo po zaslugi tega fevdalizma.
A pustimo te osebne nedoslednosti. To nas zdaj ne zanima. Kar nas zanima, je dejstvo, da Univerza dejansko deluje kot zemljiško gospostvo. Da je delovanje UM poučen primer patrimonializacije kot ene od ključnih značilnosti slovenskega fevdalizma.
V vseh fevdalnih družbah so deli javne oblasti prešli pod zemljiške lastnike. Temu rečemo patrimonialna oblast. In prav slovenski fevdalizem je najbolj čist tip patrimonialnega fevdalizma. Ker je bil fevdalizem najbolj formativno obdobje oblikovanja slovenske zgodovinsko vzpostvljene socialne in kulturne tirnice, je to družbeno dejstvo ključnega pomena. Kot je ključnega pomena, se je patrimonialni tip zemljiškega gospostva razširil na večini slovenskega ozemlja že v 14. stoletju in da ostal dominanten do začetka oz. sredine devetnajstega. 

Ločnica, ki je ni

Ker v tej kolumni nimam prostora za širšo analizo kot v Zablodah postsocializma, bom omenila samo nekaj bistvenih značilnosti patrimonialne logike, ki jih UM tako rekoč dobesedno ponavlja. Seveda nevede. Saj pač deluje skladno s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico. V katero je očitno povsem ujeta.
Prvič, na UM ni jasne meje med javno oblastjo in zasebno lastnino.
To je bistvena značilnost slovenskega fevdalnega patrimonializma. Sergij Vilfan v Pravni zgodovini Slovencev o tem piše takole:
»V splošnem velja, da je resnična ločnica med javno oblastjo in zasebno lastnino v nekaterih prehodnih razdobjih dejansko komaj spoznavna, zlasti če se oziramo na način razpolaganja z oblastjo.«
Za način razpolaganja z oblastjo je v slovenskem fevdalnem patrimonializmu značilno enačenje oblasti in lastnine: kdor ima lastnino, ima tudi oblast. In obratno. Natanko to enačenje dokazujejo tudi razkriti dokumenti na UM. Tisti, ki imajo na Univerzi oblast, z Univerzo ravnajo kot s svojo lastnino. To velja za vse lastninske pravice. Tudi za denar.

Javne in zasebne pravice

Drugič, z enačenjem lastnine in oblasti se je v slovenskem fevdalizmu uveljavilo značilno mešanje zasebnih pravic z javnimi. Z javnimi pravicami ravnamo kot z zasebno lastnino. Dogajanje na UM tudi to odlično ilustrirajo. Pri čemer tisti, ki so z javnimi pravicami ravnali kot z zasebno lastnino, ne razumejo, kaj bi bilo lahko bilo s tem sploh narobe.
Tretjič, za slovenski tip fevdalizma je bila značilna avtonomija zemljiških gospodov. Zemljiška gospostva so si s patrimonializacijo prisvojila precejšen del upravne, sodne in izvršne oblasti. Zato so bila zemljiška gospostva visoko avtonomne družbene enote. Tako kot so v Sloveniji danes avtonomne univerze. Tudi UM. Ravnajo tako kot v fevdalizmu avtonomna zemljiška gospostva. Požvižgajo se na višje nivoje oblasti. Tako rekoč vse, kar zadeva univerzo, uravnavajo po svoji volji in presoji. Ne oziraje se na širša pravila. Niti na zakone. 
Četrta ključna značilnosti zemljiških gospostev je bilo patrimonialno sodstvo, ki se je uveljavilo že v 14. stoletju. Na območju zemljiškega gospostva je imel sodno oblast zemljiški gospod. Ta je razsojal o vseh sporih. Kršitvah. In pritožbah. Tudi o tistih, ki so letele na njega samega kot izvršitelja spornih dejanj.

Marija Terezija

Ista logika deluje tudi na UM. Vodstvo Univerze je prepričano, da sme sámo ugotavljati, ali je do kršitev, za katere obstajajo sumi, da so se zgodile, res prišlo. Pri tem pa seveda priročno pozabljajo, da je bilo patrimonialno sodstvo odpravljeno že po zaslugi Marije Terezije po letu 1747 z uvedbo kresij, potem pa še z reformami Jožefa II. Na to se rektorat Univerze očitno požvižga. In vztraja pri logiki patrimonialnega sodnega sistema, po kateri tisti, ki je na oblasti, razsoja tudi o lastnih kršitvah. 
Zanimivo bo spremljati, kako dolgo in kako daleč se bo ta logika patrimonialnega sodstva v primeru UM dejansko uveljavila. To bo namreč indikator refevdalizacije UM kot akademske institucije. In eden zelo pomembnih indikatorjev refevdalizacije slovenske postsocialistične družbe v celoti. Pri tem pa bi se morali tudi zavedati, da je refevdalizacija slovenske družbe nasploh in univerz še posebej problem. Resen problem. Ker onemogoča delovanje postfevdalnih institucij. In različnih družbenih logik. Kot recimo pravne države.