Kot da ne bi že bilo dovolj, da nasprotniki splava korakajo po ulicah in trgih in zig-hajlajo o svetosti življenja, po novem celo istočasno prikorakajo na ulice in trge tudi nasprotniki nasprotnikov in nasprotnice nasprotnic splava in se derejo nekaj o maternicah in patriarhatu. Nakar se v tej kakofoniji nasprotujočih si mnenj začnejo eni in drugi med seboj prerivati in odrivati. Posredovati mora policija.
In da bi bila mera polna, mainstream mediji o dvojnem dogodku sploh ne poročajo. Tako demonstranti kot antidemonstranti — zlasti prvi — so užaljeni in razočarani, ker jim oko družbe ni posvetilo dovolj pozornosti.

Otrok kot kazen in pokora

Antiaborcionistični aktivisti mi grejo na živce. Prvič zato, ker se ni lepo vmešavati v intimne zadeve drugih ljudi. Naj se brigajo zase. Če kdo hoče imeti otroka ali otroke, jih naj ima zaradi mene pet ali deset. Ni pa zato treba težiti vsem ostalim, ki se v nekem trenutku odločijo, da si otroka (trenutno) nočejo ali ne morejo privoščiti, in jih celo zmerjati z morilci.
Pri teh moralističnih fanatikih imam vedno občutek, da jih pri ženskah (ali parih), ki se odločijo za splav, v bistvu moti to, da so sploh seksali, ne da bi se bili pripravljeni soočiti z eventualnimi posledicami. Zato v tem smislu psevdofilozofsko pridigajo, da je donositev zarodka bodisi božja kazen za nepremišljeno vdajanje pohoti — magari pohoti iz ljubezni — ali pa v isti sapi božji dar, ki so ga grešniki dolžni sprejeti kot pokoro in odvezo.

Homunkulus

Filozofiranje o svetosti in nedotakljivosti človeškega življenja, ki da se začne v trenutku spočetja, je skregano z realnostjo in z zdravo pametjo. Seveda je sveto in nedotakljivo. Vendar splav ne postavlja šeste božje zapovedi pod vprašaj. To ne velja za embrio. Splav ni umor. Dokler homunkulusa ne rodiš, se ga lahko znebiš. Če hočeš. Če ga nočeš. Imaš pravico. Dobro, da obstaja ta možnost. To je cena svobode. Fetusi umrejo za svobodo.
Splaviti otroka po eni strani nikomur ni fajn, ker je bolj travmatično kot operacija slepiča in ker je po drugi strani tudi lepo imeti otroke. Nič od tega pa ni razlog, da bi pravico do splava omejili ali celo ukinili. In nezadnje, splavov v Sloveniji sploh ni toliko, kot bi nam demagogi radi dopovedali. V zadnjih dvajsetih letih se je število več kot prepolovilo in še pada.

Medijska pozornost

A naj se vrnem k medijski pozornosti do takih in katerihkoli demonstracij.
Ne mislim, da je z ljudmi, ki vihteč transparente hodijo po ulicah in trgih in kričijo svoje slogane, kaj zelo narobe. Meni to sicer ni všeč, ker sem lepo vzgojen in zadržan. Vem pa, da nimajo vsi možnosti, da bi se izražali kako drugače, bolj artikulirano.
Ker pa v trenutku, ko to delajo, na ulici in trgu le ni toliko ljudi, računajo na medijsko pozornost. Ali drugače: poročanje o dogodku vidijo kot pomoč, ker upravičeno domnevajo, da bo za to njihovo aktivnost izvedelo več ljudi, kot jih je takrat slučajno šlo mimo.

Parada ponosa pa ja

Ta logika je razumljiva, ima pa dve napaki.
Katerakoli skupina istomišljenikov, ki ima na ulici in trgu karkoli povedati, izhaja iz predpostavke, da se bodo vsi, ki bodo to videli v medijih, z njimi strinjali. To je kruta pomota. Ljudje si lahko tudi svoje mislijo in ponavadi tudi si. In bolje za demonstrante, da ne vedo, kaj, in koliko je takih. Bili bi razočarani.
Druga napaka pa je, da poročanje o neki politično zanimivi stvari ljudje dojemajo kot obliko implicitne podpore. Zato so recimo antiaborcionisti jezni na TVS, ki da tisto soboto kao ni premogla razpoložljive ekipe. Kot da bi se število splavov v Sloveniji (še bolj) drastično zmanjšalo, če bi TVS objavila prispevek. Še tem bolj so jezni, ker je TVS samo teden dni prej — prav tako v soboto — čudežno našla ekipo, ki je pokrila Parado ponosa. To pa ja. Ker nam geji za razliko od prolajferjev ne grejo na živce.

On jih ne mara

Tako so desničarji tudi nasplošno jezni, ker TVS — pa še kak drug medij — po njihovem posveča preveč pozornosti petkovim kolesarskim demonstrantom. Iz tedna v teden. In še danes jim naprej mečejo, da niso (tako dosledno) pokrivali zborovanja Odbora 2014 v podporo Janezu Janši.
Zadevo pa še dodatno zakomplicira dejstvo, da TVS res pogosto dela napake. Uredniške in produkcijske. Tako recimo ta teden niso prenašali v živo tiskovne konference predsednika vlade, ko je pojasnjeval nove protikoronske ukrepe. In potem se še čudijo, da jih ne mara.