Pred kratkim je bil na MMC RTV Slovenija objavljen članek o Christianu Warlichu, tako imenovanem kralju tetovaže, ki je v Hamburgu že leta 1919 odprl svoj salon. Warlich je še danes legenda. Najbolj znan — in tudi spoštovan — je po svoji modrosti, ki jo je izrekel kot priča na sodnem procesu (leta 1951) proti nekemu divjemu tetovatorju: »Spodoben tetovator ne tetovira obraza. Predvsem pa ne pijanega človeka.«
Moja navada je, da zanimive članke retvitam ali prilepim na svoj Facebook zid in jih pospremim z ustreznim, običajno provokativnim komentarjem. Recimo: »Tatuji so znanilci psihičnega trpljenja, simptom ranjene duše.«
O tem sem že pisal in tu in tam ošvrknil kakšnega tetoviranca ali prešpikanca — s to besedo imam v mislih ljudi, ki nosijo pirsing. Govorim nasplošno. Komentiram bolj fotografije, ne konkretne osebe.
Za analizo so zanimivi predvsem ženski pirsingi. In to tisti, ki si jih ženske dajo delati v bližini telesnih odprtin (lukenj). Po mojem psihoanalitičnem videnju predstavljajo simbol klitorisa. Nezavedna fantazmatska aluzija se glasi: »Ne pozabi na moj klitoris!«
Znak ranjenosti
Tatuji so bolj kompleksni. Praviloma so znak ranjenosti, ki so jo nosilci telesne popisanosti in porisanosti doživeli v otroštvu. Logika vračanja različnih (infantilnih) potlačitev in tudi poznejših izrivanj, ki jih oseba realizira na sami sebi zato, da lahko preživi, je v psihoanalizi znana. Meni osebno se zdi nemogoče, da tatuji in pirsingi ne bi bili pokazatelji psihičnih brazgotin. Res je, da je v ozadju lahko nek trenutni navdih, seveda v povezavi z modnimi muhami. Toda v vsakem primeru pride do izraza nezavedno s svojo motiviko. Tudi sugestibilnost, torej uklanjanje pobudam drugih, lahko opravi svoje …
V psihoanalitični perspektivi se prodor nezavednega v zavest dogaja tako rekoč vsak dan v dejanjih, opravilih, hobijih, afinitetah, željah … V Psihopatologiji vsakdanjega življenja je Freud obdelal pozabljanje, pomote, spodrsljaje, praznoverje, otroško igro, simptomatska, naključna dejanja in še kaj. Namignil pa je tudi, kaj vse se skriva v vsakdanjem življenju, če ga beremo kot simptom.
No, ko sem jaz pred dobrimi 20 leti poskušal v športologijo plasirati idejo o latentni strukturi športa oz. športnih iger, so me malodane zažgali na grmadi. Verjetno zato, ker je moja interpretacija športa imela seksualno konotacijo. Sicer je ostala ovekovečena v dveh knjigah — ampak to je tudi vse.
Neodmevnost je pričakovana. Ljudje niso zreli za mojo kvantno psihoanalizo. Seksualnosti se bojijo kot hudič križa. V tem smislu, da bi se jim razgalila pohota.
Meni osebno se zdi nemogoče, da tatuji in pirsingi ne bi bili pokazatelji psihičnih brazgotin. Res je, da je v ozadju lahko nek trenutni navdih, seveda v povezavi z modnimi muhami. Toda v vsakem primeru pride do izraza nezavedno s svojo motiviko.
Latentna struktura motivike tatujev
To pa ne pomeni, da ne smem podajati svojih videnj fenomenov vsakdanjega življenja. Latentna struktura motivike tatujev je zelo zanimiva. Kadar se kdo obrne k meni po pomoč, ga hitro vprašam, ali ima kaj tatujev ali pirsingov. In če ja, samo vzdihnem: »Uf, težka bo!«
Ko se je na mojem zidu vnela debata, je prišlo do značilnega nesporazuma. Nikjer ne trdim, da so tetovirani ali prešpikani ljudje pokvarjeni. Sploh ne. Moj poudarek je v tem, da so ti ljudje precej zaznamovani z otroštvom — pri čemer se opiram na Freudovo interpretacijo simptomatskih in naključnih ravnanj. Pravim celo, da so zabrazgotinjeni. To ne pomeni, da so kot osebe slabi, da nimajo Nadjaza oz. da razvite moralne razsodnosti. Pravim samo, da se nekatere njihove potlačitve odražajo v tatujih in pirsingih.
Porisane in popisane ljudi je zelo zanimivo analizirati na podlagi motivike, ki jim »krasi« telo. Običajno se celo izkaže, da je ravno motivika tatujev tista, ki nakazuje pomembne potlačitve, ki bi jih morali predelati v psihoterapevtskem procesu.
Seveda nisem tetoviran
Mnoge zanima, ali sem jaz sam kaj tetoviran. Seveda nisem. Najbolj nadležnemu in pikremu ciniku sem celo odgovoril z vprašanjem, ali je že kdaj videl, da bi kdo na Ferrarija nalimal dekorativno nalepko.
Zajedljivec — gre za bivšega poslanca — mi ni ostal dolžan. Iz njega je kar izbruhnil sadizem, po katerem slovi zadnja leta, ko nezadržno tone v pozabo: »Ne. In tudi nikoli nisem slišal, da bi se Trabantu reklo Ferrari.« Pred računalniškim ekranom sem se prav režal, in tudi širokoustnega smeškota sem mu prilepil na komentar.
Zavisti se v naših krajih reče foušija! Vrli Leko je nič ne skriva …
No, koliko sem Ferrari in koliko Trabant, presodite sami. Najbolje, da kakšno mojo knjigo preberete in kakšen moj Faktor poslušate. Pa ne pozabite na mojo komedijo Razočarana gospodinja pri seksologu. Sredi januarja bo v Murski Soboti in Ormožu, februarja v Kranju, na Ptuju, v Cerknici … Pa tudi Ljubljana pride na vrsto v Kinu Komuna …