Kolumne
Ferrari ali Trabant? Pa ne pozabi na moj klitoris!
Neodzivnost je pričakovana. Niso zreli za mojo kvantno psihoanalizo. Seksualnosti se bojijo. Da se ne bi pokazala pohota.
Pred kratkim je bil na MMC RTV Slovenija objavljen članek o Christianu Warlichu, tako imenovanem kralju tetovaže, ki je v Hamburgu že leta 1919 odprl svoj salon. Warlich je še danes legenda. Najbolj znan — in tudi spoštovan — je po svoji modrosti, ki jo je izrekel kot priča na sodnem procesu (leta 1951) proti nekemu divjemu tetovatorju: »Spodoben tetovator ne tetovira obraza. Predvsem pa ne pijanega človeka.«
Moja navada je, da zanimive članke retvitam ali prilepim na svoj Facebook zid in jih pospremim z ustreznim, običajno provokativnim komentarjem. Recimo: »Tatuji so znanilci psihičnega trpljenja, simptom ranjene duše.«
O tem sem že pisal in tu in tam ošvrknil kakšnega tetoviranca ali prešpikanca — s to besedo imam v mislih
»Za analizo so zanimivi predvsem ženski pirsingi. In to tisti, ki si jih ženske dajo delati v bližini telesnih odprtin (lukenj). Po mojem so simbol klitorisa.«