Koliko časa smo za zmeraj izgubili, ker smo z neusmiljenim negativizmom secirali sebe, namesto da bi se odprto družili s svetom? Da bi imeli čim več dobrih prijateljev?
Knjiga Jutranjice: črtice za dobro jutro Mimi Podkrižnik prinaša 99 dognanj o bivanju in življenju. Kaj je tisto, kar nam utrne prvo misel dneva? Droben pojav, vznemirljiva gesta, naslov knjige, ki razburka domišljijo, časopisni članek, ki vznemiri duha … Gre za ideje, ki vpenjajo mimobežne pojave v široko obzorje literature, zgodovine in umetnosti. 
Mimi Podkrižnik je novinarka Dela, ki piše predvsem o Franciji in Kataloniji. Z družino živi v Ljubljani, intimno pa se spogleduje z romanskim svetom, tudi literarnim. Knjiga je izšla pri Založbi Vida.

Ljubezen v metroju 

Urejen moški v obleki, s kravato, srednjih let vstopi v vagon nabito polnega metroja, saj je popoldanska ura, se strumno zravna pri vratih in omikano začne: 

»Dame in gospodje, dober dan. Vem, da mislite, kako vas bom tudi jaz prosil za denar, a tega ne bom storil.« 

Njegova prošnja, povedana razločno na glas in z izbranimi besedami, namenjenimi odtujenim potnikom, nepovezanim v metrojski anonimnosti, je drugačna, kar šokantno intimna:

»Prišel sem semkaj v Pariz, da bi si našel ženo.« 

Potniki molče zastrižejo z ušesi, a le vsak pri sebi in brez očesnega stika, medtem ko še naprej narejeno in nemoteno strogo zrejo v tla, predse ali v knjigo, še v časopis ali le v prazno. Urejeni neznanec z lepimi besedami spodobno deklamira o tem, kako se zaveda svojega nenavadnega iskanja družice, toda svet je razčlovečen, zato je težko najti sorodno dušo. In če je v vagonu kakšna ženska, ki še ni poročena in bi se želela povezati z njegovo bitjo, naj izstopi na naslednji postaji, kjer bo vlak zapustil tudi on. Diskretno jo bo počakal.

»Mogoče pa se lahko zgodi ljubezen v metroju.« 

Iskalec soproge na naslednji postaji resda izstopi, počasi in še zadnjič oziraje se po smrtno tihem vagonu. Odide edini in sam, s pozdravom. Nihče mu ne odzdravi, nelagodje in zadrega sta velika, nobeden ne nobena ne stopi za njim, čeprav bi vsaj kdo iz gneče morda moral iz podzemlja. 
Ko nato vlak spet spelje in se neka ženska, ki stoji, nerodno prekucne na moškega, ki sedi, ta pa burkaško vzklikne: »Jaz sem že poročen!«, se v hipu sprosti skoraj otipljiva energija, ki neznance spet domače in varno poveže v prešeren smeh in mehak krohot. 
Naj ponudim pogled: iz nenavadnežev se v »razčlovečenem« svetu ne brije norcev, a povezovalne prilagojene norčavosti je v ljudeh še vedno veliko. 

Zagledanost 

Ne čutijo vsi narodi enako, nimajo vsi podobnega odnosa do primerljivih besed. Na Pirenejskem polotoku, kopajočem se v vročem soncu in nemirnem morju, zaobjema eno močnejših razpoloženj izraz »saudade«. V umetnosti, posebno glasbi, ga je polno. 
Občutenje je močno, značilno portugalsko. Fenomen »saudade« je, pravijo Portugalci, nemogoče z eno besedo prevesti v druge jezike, v vsakem prevodu nekaj izgubi. Lahko bi bil nostalgija in melanholija hkrati, tudi (ob)žalovanje, prekrito z močno željo, otožje ali hrepenenje, verjetno mu je še najbližje koprnenje. Močno koprnenje z vsem telesom in dušo, globoko pogrešanje, ko človek tesnobno sanjari o sreči in lepoti (ki ga ne spremljata več), o izgubljeni ljubezni, ljudeh, ki so odšli. Za vedno ali s trebuhom za kruhom. V njem je veliko žalosti in vendar tudi upanje, da se bo zgodilo spet, še enkrat in znova. Je bridko slovo, ki hoče biti nov pozdrav ob srečnem prihodu. Saudade je nam znani »sevdah«, po balkansko. 
Portugalska — lepa in zanimiva, mehka in hkrati groba, če ne kar surova, v sodobnih političnih realijah neznatna in obrobna, zgodovinsko pa na pravem odrivnem robu in veličastna — spontano spodbuja svoje otroke k otožju. Kaj pa lahko drugega kot hrepenenjske sentimente (žalosti) iz človeške globine kliče neskončna modrina, ki se neustavljivo zaganja ob mogočno obalo in se od nekdaj lakomno hrani z ljudmi.
Ali niso eno samo morje strasti tri velike prepoznavnosti, ki se začenjajo na črko f — znak ljubezni, kakor nekateri verjamejo v črkovno simboliko: (strastni) nogomet, (romarska) Fatima in (spevni) fado? Končno so si tudi obupani finski samomorilci, ki jih je na konec stare celine, do Rta svetega Vincenta, v avtobusu pripeljal genialni pisec Arto Paasilinna, v portugalski zlati svetlobi dokončno premislili in se niso pustili zapeljati čez strme pečine. 
Ne čutijo vsi narodi enako.